Beck – The Information

Beck - The Information

Beck – The Information

2006, Interscope

The Information je Beckov najboljši album po desetih letih. Že lani je spet dodobra opozoril nase z dokaj podcenjenim Guerom, ki ga je ponovno združil s producentskim dvojcem The Dust Brothers. Da, tistim dvojcem, ki sta bila odgovorna tudi za leta 1996 izdani Odelay. A razlika med Guerom in Odelayom ne bi mogla biti večja. Medtem ko Odelay kar poka od idej, čudnih preobratov ter bizarnih kombinacij, je Guero druga zgodba. Na njem se Beck predstavi kot odrasel glasbenik, s popolno kontrolo nad svojo glasbo, ki se ne gre več neobrušene ter surove eksperimente. In The Information (ki je nastajal dobre tri leta) je korak naprej, čeprav to mogoče na prvi pogled ni razvidno. Produkcijo je prevzel Nigel Godrich, znan tudi kot »šesti član« skupine Radiohead, z Beckom pa je nazadnje sodeloval pri introspektivnem Sea Change. In Godrich je verjetno eden izmed glavnih razlogov, da The Information zveni kot zveni. Poglavitna razlika med Guerom in The Information je v vzdušju. The Information je bolj atmosferičen ter naredi na poslušalca večji in trajnejši vtis kot bolj »flat« zveneči Guero. Komadi zvenijo organsko, elektronika ni več tako v ospredju, čeprav seveda še vedno ostaja vezivno tkivo glasbe. Tudi »podlaga« ni več samo podlaga, ampak tukaj mutira v »spremljavo« oziroma v enakovreden element komada, ki na nekaterih mestih (npr. Motorcade) celo zadiha po svoje in se razvije brez vokala. Nov pristop torej, ki ne stavi več na odštekane sample ter zvočne obrate, ampak bolj na celostni vtis ter »song« strukturo, ki jo Beck že uspešno razvija na svojih bolj coutry/folk izdelkih kot so Mutations.

 

Na The Information se nahaja tudi nekaj najboljših komadov, kar jih je Beck do zdaj naredil:: npr. looserski Elevator Music, elektro nostalgičen Cellphone`s Dead, slackerski No Complaints, tekoči The Information, razpuščeni 1000 bpm, ali prog simfoničen The Horrible Fanfare/Landslide/Exoskeleton, ki se na koncu razpusti in razvije v pravcati vesoljski ambient. Vendar Beck na novem izdelku ne ponudi samo glasbe. Za manj kot tri tisočake k albumu dobiš še DVD, na katerem so zbrani spoti za vsakega izmed 15ih komadov. Spoti so zelo posrečeni in pravi lo-fi dragulji, ki spominjajo na Beckove začetke. Vendar tudi to še ni vse. Beck obenem ponuja rešitev kako motivirati poslušalca, da si kupi originalen CD. Vsak kupec CDja ima možnost, da si naslovnico ter booklet s 50imi dodanimi nalepkami oblikuje po svoje. 100% individualizacija torej, ki ponuja neslutene možnosti za naprej. Vendar je ta h kupcu usmerjena logika že doživela prve reakcije – v Veliki Britaniji albuma niso uvrstili na prodajno lestvico, ker naj bi šlo za »nelojalno« konkurenco. Prelomen album torej, tako v avtorskem kot ekonomskem (ideološkem) pogledu.

 

Matjaž Gerenčer

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.