The Black Keys – Magic Potion

The Black Keys – Magic Potion

The Black Keys – Magic Potion

2006, Nonesuch
Dobrih 43 minut surovega, ostrega, nabritega in vehementnega blues–rock ‘n’ rolla. To je v enem stavku Magic Potion, četrta plošča (prva za založbo Nonesuch) akronškega dueta The Black Keys.
Dueta? Komu padejo na pamet The White Stripes, ne greši mnogo. Vzporednic je kar nekaj: če začnemo pri imenu, obe skupini preferirata barve, ena črno, druga belo. Prelomno leto za obe skupini je bilo leto 2001; The White Stripes začnejo žeti prve večje komercialne uspehe (pridevnik »komercialne« ni nosilec nobenih pozitivnih niti negativnih konotacij), ključavničarja pa sta takrat začela svojo glasbeno pot. Kot tretje, obe skupini sta dueta z enakim inštrumentarijem – vokal, kitara, boben. In nenazadnje, tudi glasbeni izraz obeh skupin je precej podoben; minimalističen in surov, na ostrem in jasnem ritmu temelječ zvok, ki ga mnogi (vsaj posredno) navezujejo tudi na tradicijo bluesa.
Pa vendar gre za 2 različni skupini, vsako s svojim lastnim zvokom in identiteto. Če sta White Stripes (s to primerjavo končujem komparativni pristop komentarja plošče) postala komercialno uspešen in kritiško priznan glasbeni duet, ki jima ni tuj niti film (Coffee & Cigarettes), sta Dan Auerbach (vokal in kitara) ter Pat Carney (bobni) nekako ostala doma v Akronu. Zvesta DIY-pristopu, ki spaja note ter rodi melodije v domači kleti, in navdihnjena predvsem s (po mojem mnenju po veliki krivici pozabljenima) pred kratkim preminulima bluzerjema R. L. Burnseidom in Junior Kimbroughom, sledita liniji, ki sta si jo začrtala v začetku kariere in realizirala na prvi plošči The Big Come Up (Alive Records, 2002). To pomeni, surov rock ‘n’ roll, navdihnjen z veliko dozo bluesa. Vendar ne toliko bluesa v tradicionalni in standardizirani formi (beri: 12 taktov), ampak bolj bluesa v smislu vmesnih rifov ter solaž (analogija črnih ključev s »črno« bluesovsko pentatoniko je verjetno zgolj naključna). Na pričujoči plošči sta to idejo prenesla v 11 skladb, v večini energičnih in surovih (na primerkritična Modern Times ter prvi singel Your Touch), vmes je pa tudi baladna You’re the One. Paradni stvaritvi sta vsekakor Goodbye Babylon, kjer sta uspela združiti melodiko s surovostjo, in The Flame, ki je vsekakor poklon že omenjenemu Kimbroughu, prav tako pa pride tu najbolj do izraza Auerbachov vokal, ki je kričeč in boleč, vsekakor pa subtilen. Z drugimi besedami – Auerbach dokaže, da ima »blues filing«. Omenjeni skladbi vsekakor izstopata, medtem ko so si druge bolj podobne in spadajo v prvo kategorijo.
Pa če še ostanemo malo pri bluesu. Velikokrat naletim na tematiko o mestu in pomenu bluesa v glasbeni zgodovini (med drugim tudi na Rockonnet forumu). Moje osebno mnenje je, da je to preživeta in mogoče rahlo zgrešena debata. Dejstvo je, da je mesto bluesa v glasbeni zgodovini znano in tudi priznano (ne mislim se spuščati v debate, če je primerno ali ne). Prav tako pa naj se bluesovski puristi zmrdujejo kolikor hočejo, je dejstvo, da je blues kot samostojna glasbena forma doživel svoj ustvarjalni (in tu nikakor ne podcenjujem nobenega glasbenika) in komercialni vrh. Zatorej bi bilo po mojem mnenju bolje razmišljati v smeri, kje je mesto bluesa danes – tako v okviru tistih, ki sledijo tradicionalnejšim zvrstem (karkoli že to je), kot v okviru tistih, ki si blues razlagajo čisto po svoje – in kam in kako se bo še razvijal. Lep primer je recenzirana plošča, če pa gremo še malo širše, pridemo do že omenjenih The White Stripes, Johna Spencerja pa v končni fazi lahko tudi Nirvane – Where Did You Sleep Last Night je avtorska skladba Leadbellyja (slednji sicer ni bil bluesman v pravem pomenu besede ampak ga danes prištevamo k songsterjem). Skratka, seznam bi lahko nadaljeval praktično v nedogled.
Pa da tega ne bom počel, se še vrnimo k Magic Potion. Redefinicija bluesa se na tej plošči kaže tako v zvočnem kot tudi v liričnem smislu. Ker je moj prostor omejen, bom primere zelo reduciral in skrajno tipiziral, ampak njihov namen je tako ali tako zgolj ilustrativen. V liričnem smislu bi bil to premik od »Well the reason why I’m leavin’ ya baby, you girl didn’t treat me right.« do »…and you know I can’t regain the flame«, v slogovnem pa od stroge bluesovske forme do bolj svobodnih glasbenih interpretacij z opustitvijo t. i. »turnaround-ov«. Kakorkoli že, ta dva primera sta zgolj kot ilustracija in sta v ta namen precej posplošena in reducirana. Njun namen je predvsem nakazati smer, v kateri bi se naj razmišljalo o poziciji in redefiniciji pojma blues v današnjem času. Magic Potion? Kulturno! Na kvadrat.
Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

Značke: