Mansun – Legacy (The Best Of)

Mansun - Legacy (The Best Of)

Mansun – Legacy (The Best Of)

2006, Parlophone / Dallas
 
Anglije nikoli ni pretirano zanimal val grandža in njegova prevlada na glasbeni sceni na začetku 90. let. Najbolj očiten razlog je morda ta, da je seattlovski žanr prihajal iz ZDA, kar je bilo za blazno ponosno in samozadostno Veliko Britanijo očitno dovolj, da je ignorantsko do svetovnega glasbenega  dogajanja vrtela svoj britpop in poveličevala domače skupine. Prva mesta lestvic so bila torej rezervirana za očitne predstavnike žanra, kot sta bila Blur in Oasis. Mansun kljub temu nikoli niso bili najglasnejši glasniki britpopa, a jim je vseeno leta 1997 (s prvim albumom Attack Of The Grey Lantern) uspelo s prvega mesta vreči Blur. Od leta 1995 do razpada v letu 2003 so Mansun nanizali tri albume in kolekcijo redkih in neobjavljenih posnetkov (Kleptomania). Letos prihaja verjetno zadnja epizoda razpadlega benda, izdaja največjih hitov.
 
Pred prvencem so pevec/kitarist/ustanovitelj Draper in druščina nastopali pod imenom Manson, a so se kasneje preimenovali, saj je ime preveč očitno nakazovalo na najslavnejšega ameriškega klavca, Charlesa Mansona. Njihov samosvoj zvok in rahlo naslanjanje na preostanke progresive sedemdesetih let je opazil tudi sam John Peel, ki je na BBCju dostikrat zavrtel njihov »hit« Take It Easy Chicken. Leta 1997 so pri Parlophone izdali svoj najuspešnejši album, že omenjeni Attack Of The Grey Lantern, ki je bil odlično sprejet tudi pri kritikih. Nekoliko trši pristop, več poguma in raziskovanja ter manj okuženosti s pop zvokom se na Legacy najbolj odraža ravno v skladbah s prvenca (Wide Open Space, Stripper Vicar, She Makes My Nose Bleed, The Chad Who Loved Me, Egg Shaped Fred in Taxloss) saj so Mansun z leti (še posebej na zadnjem albumu) postajali mehkejši in predvidljivejši. Omenjene skladbe imajo poleg plavajočih, skoraj shoegazerskih kitar tudi precej melodičnih klaviatur in zanimivih, produkcijsko manipuliranih obratov in prehodov. Zadnja, Taxloss, je na primer odlična in kompleksna skladba, ki poleg osnovne pop forme niza zanimive ritmične in melodične aranžmaje, ki se brez sramu in strahu sprehodijo od rahle pop psihadelije celo do dance ritmike – tako bi Muse s svojim »neo-progom« lahko zveneli deset let nazaj. Očitek, da so se Mansun z leti nekoliko »pokvarili«, leti predvsem na zadnji album, Litlle Kix. I Can Only Dissapoint You, Fool in Electric Man namreč nimajo tistega mladostniškega naboja neobremenjenosti. Kljub temu te tri skladbe ne pokvarijo zelo dobrega vtisa, ki ga zbirka Legacy ponuja. Če sem malo prej hvalil prvenec, enostavno ne morem mimo drugega albuma, Six, ki nekako nadaljuje pot, ki so si jo Mansun začrtali. Zvok je sicer nekoliko bolj »spoliran«, a skladbam vseeno ne manjka ostrine in nepredvidljivosti. Izbira komadov z drugega albuma je nedvomno prava: Being A Girl, Negative, Legacy in Six so povsem spodobne alter rok skladbe s prepoznavnim Mansun zvokom in Draperjevim vokalom. Kakšen potencial so Mansun bili, nedvomno kaže izbor skladb z njihove zbirke Kleptomania. Getting Your Way in Slipping Away sta kljub temu, da imata status »b side«, odlični skladbi, v katerih se zrcali, česa vse so Mansun bili sposobni.
 
Legacy je zbirka, ki zelo spodobno »prekrmari« celotno zapuščino angleških Mansun. Povsem pošteno večino skladb na kolekciji zavzemajo pesmi s prvenca in drugega albuma kot poklon in spoštovanje skupininemu samosvojemu in produktivnemu začetku kariere. Za oboževalce in poslušalce, ki so mislili, da je Anglija le britpop!
 
                                                                                                                                 Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.