Basement Jaxx – Crazy Itch Radio

Basement Jaxx - Crazy Itch Radio

Basement Jaxx – Crazy Itch Radio

2006, XL Recordings

Britanski duo Basement Jaxx ni navaden dance duo. Ponuja tako udarne plesne komade kot tudi nekaj za »sedeče tipe«. V svojo vizijo plesne glasbe vključujeta malo morje različnih zvokov, veliko pravih inštrumentov ter dobro odmerjene (predvsem) ženske vokale. Prav tako pa se potrudita pri strukturiranju komadov, saj dostikrat niso na prvo žogo, ampak se njihov skrbno stkan ustroj izrazi šele po nekajkratnem poslušanju.

 

Duet je dodobra opozoril nase leta 1999, s svojim prvencem Remedy. Šlo je za udarno ter nabrito zbirko komadov, ki so razširili pojem plesne glasbe. Duo je združil različne stile ter pokazal, da lahko tudi plesna glasba razmišlja eklektično. 15 komadov, 15 različnih stilov ter eden izmed najboljših plesnih albumov devetdesetih. Latentna afiliacija do pop strukture ter mestoma že sladkobnih elementov dueta je prišla do izraza na njunem drugem albumu Rooty (2001), ki je pomenil premik v bolj popevkarske vode. Dobra mera ostrine je izginila, a se je pojavila neka nova privlačnost in šarmantnost, ki je album kljub manj udarnim komadom še vedno obdržala nad povprečjem. Pri tretjem albumu Kish Kash (2003) si imel občutek, kot da se zdaj hočeta dokazati kot resna glasbenika, kar je imelo svoje posledice. Album je kar prekipeval od idej, se malce preveč »šlepal« na goste ter bil na trenutke že kar težko poslušljiv, razstresen, vseskozi pa prepotenten izdelek dueta, ki je »šopal«, kot da mu gre za življenje.

 

Na novem albumu zvenita kot da sta se sprijaznila in si rekla:«Če pa že ne moreva biti nova Mozarta, pa lahko narediva vsaj še kak zabaven in poslušljiv album«. In to jima je več kot uspelo. Crazy itch radio zveni bolj umirjeno, kot malce nevrotičen predhodnik. Zaznati je bolj sproščen odnos pri produciranju ter nekaj novih zabavnih idej. Še vedno so tukaj skrbno strukturirani komadi, različni zabavni sampli (banjo, trube) ter lepo zapomnljivi refreni. Komadi lepo tečejo, so plesni, nekateri pa bolj za sedečo poslušanje ali chillanje. Udarnih komadov je kar nekaj: od uvodnega Hush boy, do rahlo melanholičnega Take me back to your house ali ragga inficiranega Run 4 cover. Druga polovica albuma je bolj počasna, v ospredje pridejo komadi rahlo baladnega značaja (Smoke bubbles), preden na koncu duo spet udari z vso silo. Everybody se suka in groova ter meče sample od sebe, kot če bi šlo za vnuka Beckovega Odelaya ter tako predstavlja enega izmed vrhuncev albuma. Čeprav duetu vse kar se loti ne uspe in so nekateri komadi tudi bolj povprečni, je Crazy itch radio verjetno njihov najboljši album po prvencu.

 

Crazy itch radio je posrečena vrnitev dueta, ki sem ga po zadnjem albumu skoraj že odpisal. Sicer ne gre za neko esencialno poslušanje, a vseeno dovolj, da poslušalcu popestri prihajajoče mesece.

 

Matjaž Gerenčer

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.