Diyala – Josipa Lisac hiphop glasbe

2006_09_13_diyala_001

Prihaja izvajalka, ki je že »zaslovela«, in to kljub temu, da še nima izdanega albuma. Izvajalka, ki je v svojih osmih minutah skoraj zasenčila Eda Maajko na njegovem koncertu; ena redkih, ki ponuja nekaj novega in drugačnega; ena tistih, ki resnično pozna kaj dela, in prepozna dela drugih. Ter ena tistih, ki z glasbo nekaj pove. Umetnica, ki je z dvema pesmima pokazala več kot večina njene konkurence z dosti daljšem stažem.
RockOnNet je bil na limonadi z njo, njenim DJ-em Ain’tuneom in režiserjem njenega spota, Mitjo Okornom.
 
Kdo sploh je Diyala? Povej, zakaj si tako drugačna od ostalih? Kaj si misliš o sebi?
 
Diyala: Jaz nase ne gledam kot na unikat, sem le preprosto, moderno dekle, ki se je pri osmih letih začela ukvarjati s hiphop glasbo, v nadaljevanju so tukaj različni new-breed bendi, ki so mi dali podlago, na kateri sem lahko uresničila svojo željo, da se še naprej aktivno ukvarjam z glasbo. Drugače pa prihajam iz Varaždina, stara sem 27 let, in sem del Tristosixty ekipe, katere člani so poleg mene še NMC in pa DJ Ain’tune. S tem smo hoteli dvignit nivo hiphop scene na Hrvaškem, in mislim, da nam je to uspelo, vsaj na underground nivoju. V sedanjosti pa je tako; album sem dokončala, potekajo še zadnji dogovori z založbo, in to je to.
 
Zakaj si se odločila za solo kariero ravno zdaj? V preteklosti si sodelovala oziroma bila članica več skupin …
 
Diyala: Skupine so propadle, pa če je bilo to po moji volji ali ne … Kot sem že omenila, jaz sem vedela kaj hočem, in sem s pomočjo teh skupin tudi potrdila sama sebi, da sem lahko uspešna kar se tiče glasbe. Enostavno, bila je želja in sedaj je resničnost, to pa da ostali niso imeli živcev, volje, časa, da ostanejo v poslu, nisem jaz kriva, tako da jaz se nisem odločila za solo kariero, ampak sem ostala solo.
 
Naslednji korak je bila kolaboracija z Edom, in sicer pri komadu z naslovom Down, katerega si potem promovirala z Maajko na turneji … In s pomočjo nastopov z Edom si se pokazala publikumu. Kako je bilo vse to?
 
Diyala: Zgodba je takšna. Enkrat je bil v organizaciji Ain’tuna koncert, tako sem z njegovo pomočjo bila predskupina Edo Maajki, in približno tri mesece po koncertu me človek kontaktira, ter me vpraša, če bi sodelovala na njegovem albumu. Samoumevno je, da se takšne ponudbe ne zavrne.
 
Prvo javno priznanje za tvoje delo je bila letošnja nominacija za »Zlatnu Kuglu«, in sicer za najboljšega novega izvajalca, ki jo je osvojil Frenkie, ampak vseeno, to je bil dokaz, da si opažena … Kakšna so bila tvoja občutja ob nominaciji?
 
Diyala: Ta nominacija je bila nekaj prelepega. Moram priznat, da nisem tega pričakovala, jaz sem enostavno delala svoje iz mojih skromnih ambicij, in potem te nekdo pokliče in reče, da bi vas nominirali. Meni je super, kaj pa … V moji kategoriji je zmagal Frenkie, ki ga smatram za talentiranega in v redu osebo, zato mi ni na kraj pameti prišla misel, da bi vzela to za nekaj slabega.
Ain’tune: Ampak glej, Diyala je bila edina nominiranka, ki v tistem trenutku ni imela niti albuma, niti posameznega uradnega komada, le nekaj koncertov. To pove dovolj.
  
Potem je prišlo na vrsto nastopanje z Edom Maajko ob njegovi promociji albuma, in s tem tudi nekaj »večjih« nastopov …
 
Diyala: Dobiš neke izkušnje, veliko kvalitetnejše in boljše organizirane nastope z boljšimi pogoji za delo …
Ain’tune: Veliko ljudi …
Diyala: Seveda, narod pride podpirat Edota, in potem si ti nekje vmes  – to si zapomnijo. In moram reči, da je vaša publika fantastična, je prisotnega veliko spoštovanja mladim glasbenikom.
Ain’tune: Pri nas je tako, če te zbrani publikum ne pozna, potem si prvih 10 minut obupno slab, naslednjih 10 minut si soliden, in potem moraš biti prekleto dober, da začnejo vsi uživat. V Sloveniji pa sodeč po naših izkušnjah prihaja folk se zabavat in ko prvi takt udari, že vsi migajo. Jaz pravim, da je najtežje bit prerok v svoji vasi.
Diyala: Gostoljubnost vam je okej!
 
Na uho mi je prišel podatek, da naj bi decembra imela samostojen koncert v Ljubljani. Lahko potrdiš?
 
Diyala: Da. Dobila sem priliko v K4. Čeprav je še vse v dogovoru, sem osebno prepričana, da bom nastopala decembra v Ljubljani, in upam, da narod pride.
 
In tedaj je prišel … Kot princ na belem konju – Mitja Okorn. Mitja, je res, da si od navdušenja kar sam pristopil k Diyali in se ji ponudil za snemanje spota?
 
Diyala: Bit spota je moje osebnostno odraščanje skozi tekst, vse se nanaša na pesem Raw, in v tem se skriva ta alternativni pojem vseh mojih občutjih, ki so aktualni medtem ko pišem tekst, preden pridem na oder in vse to uresničim. Mitja je tukaj našel en pomemben segment, to srž, to stanje, v katerem se znajdem v mojem ustvarjanju – vse to je povzeto v video.
Mitja: Ona poje o tem, kako je peti, in bistvo vsega je srce, ki ga poganja hiphop. Takoj srce začne biti, ona pade v trans, in ker nima kam zapisat besed, jih kar na steno; ko pa se glasba ustavi, pa se ona spet povrne v tisto deklico, ki je bila pred začetkom pesmi.
Diyala: To je vse ena velika metafora! Mitjo cenim zaradi njegovega dela, in sem mu resnično hvaležna za vse, kar je naredil. 
 
 Poleg pesmi »Raw«, je aktualen tudi komad »What iz this«, ki pa se nekoliko manj prijema kot prvo omenjeni. O čem govori slednji?
 
Ain’tune: Imamo celo teorijo o tem … Stvar je v tem – pesem je izredno minimalna, in za ljudi, ki je ne poznajo, je enostavno pretežek komad, enostavno predober. Ko enkrat spoznaš njo, boš spoznal tudi ta komad.
Diyala: Hotela sem predstavili dve nasprotji, da bo folk razumel, da poleg Raw obstaja tudi What iz this. Če poslušaš refren; ko ti nekdo diha za vrat, in ti še vzame nekaj tvojega, vgrizne v nekaj tvojega …
Ain’tune: To je rensnično za resnične njene »oboževalce«(smeh)
Mitja: Meni osebno je ta komad stokrat boljši od vsega kar ima. S časom ugotoviš, da to sploh ni tako minimalno kot zgleda, ker je njen vokal tisto, kar te pelje skozi in ti da misliti, kot da se v ozadju dogaja na veliko.
Diyala: Moram povedat, da nikoli nisem imela namena delat nekaj, kar bi drugi hoteli od mene, in ko se zgodi, da si sprejet s svojim delom, je to nekaj nepopisljivega. Možno pa je tudi to, da ker sem ženska, ne bi hoteli sprejet moje glasbe z mišljenjem, češ kaj bo ženski MC ustvarjal globoke metafore, pomenljive tekste in nekaj nasploh dobrega.
 
Glede prihajajoče plošče. Kdaj, kaj, kako?
 
Diyala: Na žalost ne morem govorit o datumih, mislim pa da bi moralo biti vse realizirano do januarja in izdano nekje v začetku leta. Ne moreš verjet, kako se lahko zavlečejo dogovori z založbo; dolgotrajen proces. Glede albuma pa lahko pričakujete mene in vse v angleškem jeziku.
 
Imaš namen promovirat svojo glasbo tudi na ostale evropske trge in ZDA?
 
Diyala: To mi je velika želja, in dolgoročni načrt. Enostavno ni smisla, da ko se z nekimi koraki stopi na pot, da se nekje ustaviš, če pa greš lahko naprej. Grem naprej, dokler se bo dalo.
Ain’tune: Bila bi škoda, če ne, ker je material dober!
Mitja: Ona je tako posebna in univerzalna, da enostavno more uspet v tujini. Škoda glasbe.
Diyala: Človek, s katerim sem v prijateljskih odnosih v New Yorku, je eden tistih, ki deluje v glasbenem svetu, in sodeluje z znanimi ameriškimi hiphop izvajalci, ter je v glasbenih vodah že vse življenje. On je eden tistih, ki s prvim vtisom ima že celoten načrt, kako bi te perfekcioniziral. Enkrat sva se pogovarjala in mi reče, glej, videl sem tvoje slike, in ti očitno rada bila Nina Hagen hiphopa (smeh) in takrat sem se najprej močno nasmejala, ampak po kasnejšem premisleku pa je bil manjši šok. Dotični gospod me ni primerjal z navadno punco s ceste, ampak z Nino Hagen.
Mitja: Če to poskušamo lokalizirat; Diyala je kot Josipa Lisac hiphopa. (smeh)
 
 
Kako si predstavljaš svojo publiko, svoje poslušalce? Kaj naj bi poleg tebe poslušali? Sicer pa, kakšen glasbeni okus imaš ti?
 
Diyala: Mislim oziroma verjamem, da so to ljudje, ki niso žanrsko omejeni …
Ain’tune: Oprosti, ker prekinjam; enkrat smo igrali nekje v nekem klubu z imenom Baraka, bila resnično prava baraka, v dobesednem pomenu, imidž direktno iz vojne ampak notri strašna atmosfera; vse živo od punk, metal, party, rock pa vse do rap scene – vidiš, to ti je folk, ki čuti Diyalo.
Diyala: Osebno poslušam vse: trip-hop, breakbeat, jungle, rap … Vse! Kar se tiče rap glasbe; najljubši album mi je Illmatic od Nasa, lirično mi je najboljši Aesop Rock, kar se tiče produkcije pa Dr.Dre.
 
Za konec … Imaš mogoče kakšno sporočilo za slovensko publiko oziroma potencialne poslušalce? Zakaj naj te pridejo doživet na koncert? Kaj naj bi jih prepričalo …
 
Mitja: Poglej; če Diyalo primerjaš z drugimi. Vsi imajo cel kup plesalcev na odru, dekorative, rekvizite itd., če pa pogledaš Diyalo, pa je oder prazen, le ona sama, daje od sebe vse in še več, in to je to! Diyalin koncert se ne pride pogledat ali poslušat; pride se ga doživet!
Diyala: Jaz ne podcenjujem publike, in upam, da tudi ona mene ne bo.
Erik Božič
Foto: Samo Bešlagič

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.