Viva La Pola festival 2006

viva_la_pola06_14_toy_dolls

Viva La Pola
Pula / Disco Klub Uljanik
11., 12. avgust 2006 (prisotni 1. dan)
Vstopnina: en dan – 100 kun, dva dni 170 kun
 
Takoj, ko se je razvedelo, da bo avgusta že 3. festival poimenovan Viva La Pola, sem bila navdušena, vendar še bolj, saj letos praznujemo kar 30. obletnico punkrocka. Obdobje se je začelo, ko je skupina The Damned izdala svoj singel New Rose leta 1976. In od takrat naprej se je ta zvrst spremenila v pravcato revolucijo, imenovano punkrock. Za tako praznovanje se seveda spodobi povabiti tudi dve skupini, ki sta to tridesetletno obdobje prav tako zaznamovali. To so angleški Toy Dolls in Anti-Nowhere League. Festivala, ki je potekal dva dni (petek in sobota), smo se udeležili le prvi dan, vendar po mnenju dvodnevnih obiskovalcev, na najboljši dan.
 
Naš road-trip smo začeli že zgodnje petkovo popoldne. Vso pot smo bili zelo nestrpni. Vreme nam jo je seveda karseda zagodlo – dež, dež in še enkrat dež! Po prestopu hrvaške meje pa smo zagledali le nekaj žarkov upanja. Po prihodu v center Pule in Arenine okolice, smo z »manjšo« težavo le našli klub, kjer se je festival dogajal – Uljanik. Redkokdaj vidiš na samem prizorišču toliko privržencev punka, zato je bil prihod nadvse zanimiv. Festival, ki je bil napovedan ob pol osmi uri zvečer, se takrat nikakor še ni pričel. Tudi obiskovalcev niso začeli spuščati v sam zunanji prostor Uljanika, kaj šele notri. Po slabih dveh urah čakanja pred vhodom, smo se odpravili k vhodu za akreditacije, kjer so nam dejali, da naj počakamo, saj bodo spustili notri najprej vse, ki so si vstopnico zagotovili že v predprodaji. Organizatorji so si naredili kar velik problem, saj so vse možne vstopnice, akreditacije, postavili na isti vhod, kjer pa je nastala v tem času že ogromna gneča in v njej že več kot preveč neučakanih obiskovalcev. Še dobro, da smo ostali vsi celi. Da ne govorim o varnostnikih. Povsod je tako, da so varnostiki tečni in oh in sploh, samo kaj takega pa tudi še nisem videla. Neprijaznost na vrhuncu.
 
Ko smo le vstopili po skoraj treh urah zamude v klub, sem bila nad njim navdušena. Ogromen zunanji del, ter še večja notranja hala. Na vsakem koncu so glasbeniki prodajali svoj merchendize, v notranjem prostoru pa so imeli prav tako cd-je, majice, značke in še in še skupin, ki so zaznamovale to 30-letno obdobje punkrock revolucije.
 
Zaradi takšne zamude, smo zamudili tudi začetek festivala ter prišli ravno, ko je nastopil Saša 21. Pod tem imenom se namreč skriva kitarist KUD IdijotovSale Veruda. Njegov solo projekt je bil odličen uvod v zelo dolg večer in še daljšo noč, ki je trajala vse do jutranjih ur.
 
Nato se je festivalska gneča selila v zunanji prostor Uljanika, kjer se je počasi napolnilo vse do zadnjega kotička. Zakaj? Seveda, zaradi glavne atrakcije večera – Toy Dolls. Skupina Toy Dolls je zagotovo ena izmed redkih punkrock zasedb, ki je na sceni že dobrih 27 let. Znani so zagotovo tudi po tem, da so v svojem delovanju zamenjali že čisto vse člane banda, in ne samo po enkrat, razen edinstvenega pevca Olge, ki je v bandu že od samega začetka. Skupina, ki igra comic punkrock, ima seveda odličen humorističen nastop. Niso tipični punkrock trio, saj imajo na svojih nastopih pravi šov spektakel (razne preobleke, skakanje po vseh možnih koncih odra, igranje na ramenih drug drugega, zibanje v ritmu, konfeti, baloni in še in še). Obiskovalci so bili navdušeni. Množica pred odrom je ponorela. Vsi skupaj so peli s Toy Dollsi. Predstavili so skoraj vse njihove hite, večina skladb je bila z zadnjega albuma Our Last Album? (izdan leta 2004), ter njihov zagotovo največji hit, kateri jim je dal odskočno desko v njihovi karieri – Nellie The Elephant, ki je svojo izdajo doživel neštetokrat. Uro in pol trajajoč prečudovit nastop je bil zagotovo svetla točka tega festivala.
 
Po nastopu Toy Dollsev, so se v notranjih prostorih zaslišali udarni dub ethno zvoki skupine Dubioza Kolektiv. Odličen band, vendar mogoče nekoliko neprimeren za festival v znamenju punkrocka, pa vendar. Dubioza Kolektiv, skupina, ki se je opredelila kot dub/ethno crossover, je bila na tem festivalu tista, ki nas je ogrela in pripravila do tega, da smo uživali do jutra.
 
Napaka organizatorja je bila, da so skupine, ki bi morale nastopati že na samem začetku festivala – triurna zamuda – nekako vrinili med sam program. In tako so res fenomenalno vzdušje zasenčili Ashes You Leave s Hrvaške. Gothic/doom band, kot so se sami poimenovali, so bolj odganjali, kot privabljali ljudi v klub, saj tak stil glasbe res ne spada na tak festival. Sledili so gostje Shanti Nilaya iz Slovenije. Skupina, ki je bila označena, da se trudijo biti mešanica Siddharte ter Rammstein, prav tako ni požela velikega aplavza. Mogoče lahko izpostavimo njihov outfit, ki je predvsem zanimiv. Od kiltov, do oprave medicinske sestre, vse tja do duhovniških oblek. Sledila je lepa gesta na koncu, saj so dekletom v prvih vrstah poklonili rdeče vrtnice.
 
Počasi se je bližala 4. ura zjutraj in na oder so direktno iz zaodrja prišli Backstage. Slovenski punkrock trio iz Ljubljane je pred kratkim izdal svoj drugi album poimenovan Trends Are Changing. Trendi so se od prve izdaje njihovega albuma Backstage res spremenili, a oni sami se niso. Forever punkrock! Predstavili so predvsem skladbe zadnjega albuma (You, Trenutek, Suffer …). Pri njihovem aktualnem komadu Believe in Me pa so se pojavile tehnične težave, vendar so jih fantje s težavo le »rešili«. Ker pa jih je čas oz. organizator priganjal, je sledil za konec še komad Away.
 
Debeli Precjednik/Fat Prezident – skupina, zaradi katere smo nekateri čakali cel večer in noč, je prišla le na svoj račun. Band, ki je maja letos izdal svoj tretji album z naslovom Through The Eyes Of Innocent, prihaja iz Osijeka. Odigrali so le nekaj komadov vseh treh albumov. Vrhunec oz. pika na i, pa je bil komad Farmersko Srce, kjer je skupaj s Fat Prezident zapela še vztrajajoča publika. Punkrock senzacija založbe MoonLee Records nam je le začinila skoraj popoln punkrock festival, z izjemo organizatorjev. Naslednjega dne se žal nismo udeležili, vendar so se zagotovo angleški Anti-Nowhere League potrudili prav tako kot Toy Dolls.
 
Tako, za nami je še en festival odlične punkrock glasbe, druženja med že dolgo nevidenimi prijatelji, enormne količine piva, gneče, veselja, …

 Monika Klinar

foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.