10. No Name Riders v Postojni

AC DC Cover Band

AC DC Cover Band

Kje:kamnolom Hruševje pri Postojni

Kdaj:11., 12. in 13. avgust 0006

Cena vstopnice: smešnih 10 evrov za tri dni

 

Navajeni smo, da je eden od avgustovskih vikendov rezerviran za moto zbor in rock n’ roll koncert ‘No name riders’. Tokrat smo ga doživeli že desetič, kar pomeni, da je postal že tradicija. Z leti je prerastel v vseevropsko srečanje motoristov in čistokrvnih rockerjev.

Festival se ponaša z enim najlepših mest za izvedbo koncerta – odvija se v zapuščenem kamnolomu…okoli mesta dogodka so navpične stene, visoke okoli 20 metrov, v sam kamnolom pa lahko spraviš toliko ljudi, da se jih ne bi sramoval noben festival na svetu!!!

 

Če pogledamo v zgodovino tega festivala vidimo, da se je začel kot čisto navadno moto zborovanje, ki pa je z leti preraslo v ‘event’, kiga ne gre zamuditi… okvirje moto zbora je prerasel že pred leti – in prav tu je organizator naletel na velike kritike kolegov iz drugih moto klubov…češ, da to ni več moto zbor in podobno. Vendar je treba povedati, da je to skoraj edini moto zbor v Sloveniji, ki ponudi kvalitetno glasbo (ne pa lokalnih bendov, katerih kvaliteta ni važna – kar se dogaja v večini moto zborovanj po deželi Kurji), celovito gostinsko ponudbo in še marsikaj zraven.

 

PETEK, 11.8.

Prihod v kamnolom Hruševje je vedno veličasten…nekako začneš spoštovati skalo, ki te obkroža, njeno moč…in moč zvoka, ki se od nje odbiva. Nasproti mene stoji velik oder z vso pripadajočo opremo, ki obeta užitek za ušesa in oči… Iz zvočnikov se že dere glasba, prvi motorji so parkirani ob ograji… postavljajo se prvi šotorji…

Organizator je obrača v nebo, zamomlja nekaj besed (ki jih zaradi glasne glasbe ni slišati, vendar mi je jasno, kaj je hotel povedati), zmaje z glavo in si prižge…

Vreme to leto ne dela v prid organizaciji koncerta, ne dela v prid ljudi, ki so že tukaj. Kot vedno je vreme tisto, ki narekuje število obiskovalcev…nebo je bilo sivo, dež si lahko pričakoval vsak trenutek…bilo je hladno in nadležno…

…ob osmih zvečer se je začelo…dež ni padal…

Contra DeCorum so prebivali led in odganjali sive oblake. Njihov nastop deluje bolj kot performance, dinamika pevca pa čisto nasprotje statiki in introvertiranosti ostalega dela ekipe…

Medtem se je za šankom pila tretja piva in bilo je še krepko prezgodaj za it’ žurat pod oder…

Je pa pod oder uspelo pripeljati nekaj zagriženih fanov heavy metala skupini Metalsteel. Zelo mlada ekipa, ki pa je zelo utečena in simpatična. S svojim energičnim nabojem so le razživeli ljudi, ki so se počasi prebili do prvih vrst pod odrom. Lepo za pogledat – mladi fantje in dekle, ki svojo glasbo čutijo in jo kot tako tudi manifestirajo.

Začelo se je mračiti, svetlobni efekti so začeli prihajati do izraza, noč se je segrevala…na poti je bilo četrta runda pijače…

In šus direktno iz Avstralije…yea, my mate!!! AC/DC cover band… domačini, ki so se odločili, da bodo preigravali komade velikih AC/DC…izbrali so dobro, ker je to glasba, ki te ne pusti mirnega in ravnodušnega… Kvalitetno odigrano, nastop dinamičen. Njihova prednost pred originalnimi AC/DC je le ta, da si Avstralci nikoli v življenju niso privoščili tako lepega pevca, kot ga imajo postojnčani!!!

45 minut pravega rock n’ rolla z direktnim vbrizgom!!!

Vreme je še držalo, bilo je hladno, oblečem si še jakno vrh toplega puloverja… pripravljam bone za pogasit žejo…

Medtem se je na odru AC/DC cover bandu pridružil še g. Angus Young in zaplesal njegov ples…

Pod odrom pa se je ta čas pripravljal le mojster treh akordov Peter Lovšin – Pero…s svojim bendom Španski borci.

…z druge strani ograje slišim znan glas…srečam prijatelja, ki ga nisem videl od lanskega moto zbora…spet pade pivo…

Perči Gnus nam je ponudil vse tiste komade, katere smo pričakovali, da jih bo. Mladina in tisti malo starejši so se zbrali pod odrom in prepevali v en glas. Kot vedno, kadar ‘vas zabava Pero Lovšin’…

Kultni komadi, kot so Čist nor, Moja mama je strela in Bandiera rossa so pognale folk do dretja in skakanja…

…moj prijatelj je že začel igrati na namišljeno kitaro, medtem ko je med zobmi držal plastični kozarec…

Mlada dekleta so fantje zavihteli na ramena in jih nosila okoli… končno se je vzdušje rodilo v tako, kot bi moralo biti…

Pero je končal s Slovenija gre naprej, kot je pri njemu že v navadi, se na hitro poslovil od publike in odvihral na pivce…

Vedno je lepo poslušat Lovšina, ki zna svoje songe predstaviti na ljudski, priljuden način…

voda bo vino, osvojila bo svet je nehote postalo naš moto. Družba se je povečala na najmanj pet somišljenikov in zajadrali smo v sobotno jutro, pričakujoč novo dozo rock n’ rolla in razvrata.

Črna gradnja…najstarejši postojnski bend…bend, ki je igral na vseh moto zborih ‘No name riders’, razen na enem. Dve kitari, mogočen vokal iz grla Žanila Tataja – Žaka (bivši pevec skupine Divlje jagode). Repertoar, ki ga predstavljajo je močan, kar je zaigrano, stoji in ne moreš stati pri miru. Veliko energije imajo, kljub letom in stažu. Slišal sem jih že najmanj stokrat, jih pa vendo poslušam z užitkom!!!

Kar se je dogajalo kasneje, ne morem opisati, ker…ker je glavno merilo novinarja objektivnost pisanega – zapisati tisto,kar si videl in slišal, ne tisto, kar so ti povedali drugi – v moji premočeni glavi pa je zavladala amnezija…

Medtem je družba ob šanku rajala dalje in tekmovala, kdo bo zdržal več, dlje… kjer ni pomembno, samo da sodeluješ, ampak da zmagaš..

 

SOBOTA, 12. 8.

Sobota je bila v pričakovanju Johna Lawtona (bivšega pevca skupine Uriah heep)…tako se je družbi za šankom povprečna starost posledično povečala…

Vreme (spet) ni obetalo nič dobrega, je pa jutranji pogled na vremensko napoved obetal malo boljšo napoved, kot je bila napovedana par dni nazaj…

Je pa energija, ki jo je širila zbrana družba vplivala dobrohotno in spodbudno…

Oblečem si jakno, ker ni ravno toplo, zagledam poznane face in se jim pridružim ob kozarčku eliksirja. Dobre volje smo…

Opazujemo Johna Lawtona in ekipo postojnske skupine Mary rose na tonski vaji…

Posebej za to prilošnost so se zbrali John Lawton in Mary rose…prvič v življenju so stali skupaj na odru in si delili izkušnjo (en dan prej so se sicer dobili na skupni vaji…vsi živčni, vendar zelo zadovoljni). Prvi vtis Mary rose je bil…da so bili vsi malo živčni in napeti – konstruktivno napeti…jih je pa g. Lawton s svojo rutino popeljal s seboj in…poslušati jih je bilo…noro dobro…Mary rose so zveneli kot neverjetno namazana mašina, kvalitetno in z veliko dozo testosterona!!!

…Mary rose poznam že veliko let…od njihovih začetkov…postavim se v vlogo neprizadetega poslušalca, kritičnega… še vedno delujejo sveže in dobro. John Lawton se mi zdi zadovoljen in na trenutke presenečen…čeprav jih tipa in raziskuje…lahko rečem (še vedno z očmi objektivnega poslušalca), da sem ponosen, da sem rasel skupaj z skupino Mary rose…

Mr. Lawton je ‘stara goba’, vendar deluje na odru, kot bi vsak trenutek hotel počiti od viška energije. Vokalno je bogat in močan.

…tonske vaje je konec, pomaknem se bliže točilni pipi in uživam…

Kot dan poprej se glasba v živo začne okoli osmih, mogoče malo kasneje…

Voodoo iz Postojne nam ponudijo repertoar zimzelenih hard rock standardov.

…vse je OK, sam deževati je začelo…jebela, ni mi kul…upam, da je samo naliv, da bo nehalo..ker dežja pa res ne rabimo…

Škoda, ker igrajo pod praznim odrom… vendar je dež tisti, ki je odgnal ljudi, ne oni sami… za mlado skupino je to težka izkušnja, vendar na poti glasbenega odraščanja potrebna…

Za njimi so si pot do odra priborili še eni domačini..Outsider…Institucija stara pet let preigrava hite skupin Bijelo dugme,Divlje jagode, Riblja čorba in ostalih. Poleg tega so nam ponudili še tri avtorske komade. So stari znanci moto zborov…

Dež je malo ponehal, kot bi hotel prisluhniti…kmalu pa nadaljeval svojo pot…

Ni pa to motilo kopice ljudi, ki so stali pod odrom in pomalem migali…nekateri s pivom v roki, drugi z dežnikom…

Dinamičen in hiperaktiven vokalist, kitara z značilnim Gibson zvokom sta zaščitna znaka skupine.

…dež me ni motil prav nič več…sploh ne po tem, ko je Miško (pevec skupine) častil pivo vsem nam zbranim pod odrom…

Videl sam, kam pelje sobotna noč…v žurerski sobotni večer…sploh se ne branim…

Čakal nas je vrhunec festivala ‘No name riders’…priprave za nastop Johna Lawtona so bile v polnem teku. Mary rose so začeli suvereno in rutinirano. Koncert, na katerem so sicer zaigrali enajst ali dvanajst pesmi je bil po minutaži korekten, ker so te komade predstavili v ‘koncertni, improvizirani’ verziji…tako so nekateri songi dosegali minutažo preko čez pet minut. Mary rose niso bili več živčni…napetost je spral dež, odpihnil veter, zamrznila nizka temperatura.

Delovali so homogeno z g. Lawtonom, bili so usklajena ekipa…Eki Alilovski na kitari (g. Lawton ga je predstavil kot slovenskega Steva Vaia..kar dejansko je) je igral ‘kot norec’…fraziral in soliral je dobro, kitara je bila intertna. Mitja Kobal na bassu..kaj povedati o njemu…definitivno je bassist nove generacije in že zdaj spada med najboljše basiste v Sloveniji!!! Z izvrstnim zvokom, elegantno tehniko igranja, privlačnim oderskim nastopom…

Jure Doles na bobnih je najmlajši član skupine…sicer pa klati bobne kot velik… simpatičen mladenič, ki mu te prikupnosti med igranjem ne zmanjka – bobne igra stoje, z rokami krili kot brata Wright…krasen bobnar. Tokrat je v ekipi na spremljevalnih vokalih pomagal še Davorin Žorž (skupina Firebird)…skrbel je za visoke lege in popolne back vokale, ki so bili značilni za Uriah heep. Svoje delo je opravil dobro in g. Lawton je rekel, da poje visoko, kot ne bi imel..jajc…pa se je hitro popravil in rekel, da poje tako dobro, da ima sigurno velika…

Hammond mojster in akademik…na klaviaturah…Davorin Kastelec…nova pridobitev Mary rose. Veliko ljubiteljev rocka na slovenskem ga pozna kot strastnega zbiralca vinilk (za mlade…to so malo večje CD plošče črne barve, ki se lahko poslušajo na obeh straneh…).

kako blaženo deluje Hammond mojim ušesom – in to ne nek sintetiziran Hammond japonske izdelave, ampak pravi Hammond z vsemi svojimi kilogrami… Mary rose ga pa sekajo nocoj… moram jim stisnit roko po koncertu..

Davor je imel svojih pet minut za solo točko…potegnil sem vzporednico z Jonom Lordom…v njegovem igranju je slišati tisto nekaj iz sedemdesetih let…zvok je itak božanski…

Celotna slika je bila povsem retro in intimna.

John Lawton je na odru mladenič, marsikoga mlajšega ‘pelje scat’…

Poje sveže in mladostno…stik s publiko ima pristen in rutinerski… pusti jim peti, komunikacija je obojestranska.

..poleg mene stoji deda…ne vem, če jih nima šestdeset let, v redkih laseh se mu odkriva modra ruta…jakna je iz filma Goli v sedlu… poje vse pesmi, pozna jih ‘v nulo’… stric je hiberniral od Woodstocka pa do zdaj…mater je faca…ne bi se branil biti tak kot on… mater mu teče po grlu…

Po uri in pol je g. Lawton oder zapustil..vendar se je hitro vrnil…

Nastop tega metuzalema, legende je bil doživetje svoje vrste. Upam, da ga nisem slišal zadnjič…zelo dober nastop…

 

Potem pa nepogrešljiva točka vsakega moto zbora…erotični program z raznimi stripteasi…

Hard core varianta…punce, ki vase tlačijo vse sorte pripomočkov in se na odru potešijo…

…ni mi do tega…grem malo okoli pogledat..mogoče je prišel kolega, ki mi je obljubil obisk…

…malo pokramljamo, nakar grem pogledat in poslušat Mary rose

Ki so na oder tokrat prišli sami…s pevcem Žakom…s svojimi komadi, ki čakajo da izidejo na plošči (pričakujemo jo lahko v kratkem) in s priredbami. Žak je sigurno eden najboljših pevcev v Sloveniji…pevska tehnika, kvaliteta vokala…

Poleg tega je tu že ostala ekipa, ki združuje glasbenike, ki danes sodijo v prvo kvaliteto slovenske glasbene scene…

Predstavili so tudi aktualni single Sam, za katerega so posneli videospot… Močan komad, ki si zasluži da postane znan in merilo hard rock standardov Slovenije.

Nočem biti pristranski, vendar dejstvo je, da so Mary rose dandanes sigurno najboljši band v žanru hard rocka v državi Kurji…tudi splošno gledano sodijo zelo visoko…

Niso pa dovolj komercialni, da bi postali številke ena na slovenskih ‘billboardih’…in v tem jim salutiram, ker ne skrenejo s svoje poti…sploh Ekiju, ki že desetletja pelje barko Mary rose skozi neprijazne vode..ostaja zvest svojemu glasbenemu prepričanju…

Mogoče je pa leto 0006 njihovo…želimo jim vse najboljše, ker si to zaslužijo!!!

‘Ridersi so počasi šli proti koncu…samo še Rock shock…hard rock bend iz Primorske…

Mladina, ki pa ve kaj igra…zaigrano je lepo in korektno…škoda, da jih ni več videti…zaslužijo si, ker je videti, da se trudijo…

Kvaliteta jim ni problem, ker so dobri glasbeniki…

 

Dež pa je še kar namakal… za glasbenike se je končalo, za tonske mojstre in oderske delavce se je garanje šele začenjalo…za ljudi za šankom pa zgolj nadaljevalo…

…besede so postajale težje izgovorljive in redkejše…sem se pa lepo počutil…bil sem zadovoljen z muziko, čevapčiči so bili letos res dobri…sam, kaj ko vreme letos nekaj sračka…

grem do šanka…na njemu plešejo gola dekleta, desno od mene se motorist, ki mu pivo kaplja po bradi dere, da on bi pa še…

hodim po praznih plastičnih kozarcih…slišim, ko nekdo prižiga motor, pa nima dovolj moči v nogi…pogledam…komaj stoji…

Hej…hej…Dule…dej, pliz dej mi še eno malo…

Letošnji jubilejni moto zbor in rock n’ roll koncert je uzrl svoj konec…Že desetič – za kar gre pohvala Šokiju (oče zbora), ki se vsako leto bori zbor izpeljati in ga narediti kar se da kvalitetni in na nivoju.

Letos ga je izdalo vreme…drugo leto bo podkupil meteorologe, je rekel…

Na slabo vreme je bil pripravljen…na prizorišču so bili ogromni šotori, vsi gostinski objekti so bili pod streho…

Vendar zaman…veliko jih ni prišlo ravno zaradi slabega vremena…

 

…in, kot je v navadi vsako leto…v nedeljo po zadnjem pivu…si vedno zaželimo…da se vidimo naslednje leto tukaj…

Ljudje…vidimo se drugo leto na rock n’ roll festivalu ‘No name riders’…drugo leto že enajstič!!!

 

P.S.:Tekst, ki je pisan z ležečo pisavo je od osebe, katere identiteta je skrbno čuvana skrivnost. Lahko povemo, da gre za osebo staro okoli 30 let, moškega spola. Podatki se hranijo na uredništvu Rockonneta. Nastali so na podlagi pričevanja dotičnega po telefonu na uredništvo spletnega časopisa za glasbofile…

Besedilo in foto: Dragan BABUDER

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.