Whitesnake v Križankah

1

1

Whitesnake, Ljubljana / Križanke, 16.7.2006

Whitesnake so mi vedno bili paralelni svet…vsi izleti v druge zvrsti glasbe – od trdega metala pa vse do jazza – vedno je nekje obstajal David Coverdale, h kateremu sem se vračal. Glasba Whitesnake je stalnica mojega glasbenega prepričanja. Vse od začetkov, njihovih elegantnih izletov v blues rock, do ‘šminkerskega poziranja’ v dobi Steve Vai-a… in seveda do sedanjega obdobja, ki pa je resnično nekaj posebnega. Torej, dragi bralec, ki boš to bral…upam, da ne bo članek preveč pristranski, in bom v njem poskušal ohraniti objektivnost.

Najlepše darilo, ki ga lahko človek dobi za trideseti rojstni dan, je nedvomno koncert tipa Whitesnake; datumi so se pokrili, meni se je želja izpolnila – to je to… Križanke so bile veselje za pogledat – vsi tisti, za katere sem mislil, da so že izumrli – rockerji namreč v stilu Motley Crue, Skid Row – so se prosto sprehajali od šanka do šanka. Na vsakem vogalu je bil ‘zastopnik’ slovenske glasbene scene – od Atomik Harmonik, Slapov pa vse do Šank rocka… Veselje za pogledat. Živelj ni videl Whitesnakov že dolgo ali pa nikoli…vsi so jih pa poznali preko CD-jev ali zadnjega live DVD-ja – Live…In the Still of the Night. Čakanje smo razbijali z mrzlim pivom, cigareto in pozdravljanjem fac, ki jih nisi videl stoletja.

Koncert je začela postojnska hard rock skupina Mary Rose. Skupina, ki je na sceni že veliko let in je v temu žanru sigurno vodilna. Njihov CD Rocks Off je kultni, vendar zaradi banalnih vzrokov ni doživel popularnosti, ki bi si jo sigurno zaslužil. Skupina, ki deluje v sestavi Eki Alilovski (kitare), Mitja Kobal (bass), Jure Doles (bobni), Žanil Tataj – Žak (vokal) in Davor Kastelec (klaviature). Ekipa, ki je zelo močna je na odru Križank pokazala atribute, ki jih nosijo s sabo. Ekijev stil kitare, ki ga je užitek poslušati – stil, ki odkriva prefekcionizem in vsebnost vsega, kar kitara mora imeti – močen rif, eleganten in prodoren solo… Ritem sekcija, ki melje pred sabo ( zelo simpatičen bobnar s svojo dinamiko in radoživostjo), Davor na klaviturah, ki je pojem Hammonda, in Žak s svojimi bogatimi izkušnjami. Mogočnim vokalom, lepimi vokalnimi linijami in v nepogrešljivem krilu. Trenutno eden najboljših vokalistov v Sloveniji. Škoda edino, da niso igrali dlje – namreč, folk je rabil nekaj časa za delovno temperaturo, Mary rose tudi. Dokazano pa je, da je single Sam našel mesto v ušesih rockerjev – prepevanje zbrane množice je to potrdilo. Korekten nastop, kot se za profesionalce spodobi!!!

…in potem dolgo čakanje…kdaj se bo začelo, si lahko predvidel le po lučeh, ki so enkrat gorele manj, drugič več… Potem je bil veliki pok – in zgodilo se je…David Coverdale ni bil več devičnik (na novinarski konferenci dan prej je rekel, da je v Sloveniji devičnik, ker je prvič tu) – Burn iz obdobja Deep Purple je presekal temo in dvignil Križanke…neverjeten poriv ima komad v tej izvedbi – močan in dinamičen, vokal je neposreden, prisotnost le tega je konstantna…mehak postane komad v ‘bridgu’, ko so zraven back vokali. Vmes je Burn srečal Stormbringer z istoimenske plošče Deep Purplov iz leta 1974. Utečeno in elegantno. Serpens albus so nadaljevali z Slide it in (ki ga ni na DVD-ju). Love Ain’t No Stranger je pokazala, da gospod Coverdale premore širok spekter tonov iz svojih operiranih glasilk; od žameta nizkih tonov, pa vse do astronomsko visokih tonov, ki so predirali že tako načet ozonski plašč. Če jim ni uspelo prej, jim je s Fool For Your Loving… tega vsi poznajo…roke so se združile v eno, usta so se odpirala kot eno. Res užitek slišati komad, ki je verjetno njihov najbolj popularen v izvedbi tistega, ki ga je rodil. In vmes pozivi Coverdala – čisto v njegovem stilu – I can’t fuckin’ hear you….take the fuckin’ roof off…- so ozračje se bolj podžgali. Ready An’ Willing je nedvomno eden najbolj rockerskih komadov, ki smo jih slišali v nedeljo. Močan tempo, sekan ritem, močan ‘presence’ kitar in vokal – odpeto še malo bolj jajčno in višje, kot na originalu…
…trenutek tišine…in minute za Douga Aldricha – kitarista v izdelanem torzu, z Gibsonom okoli vratu… mladenke pa v jok… Gospa poleg mene se je začela dreti s tisto frekvenco, ki trga bobniče in himene. Sledil je solo drugega kitarista Reba Beacha…potem pa dialog obeh dveh…lepo je bilo videti ta retro…fore, ki so bile značilne za leta daleč, daleč nazaj…metanja kitar v zrak, dretja le teh, maltretiranja instrumentov in grimase po obrazih….kot bi kitara mučila njih in ne obratno… nekaj, kar na DVD-ju ne najdemo in se lahko s tem tudi pohvalimo!!! Crying in the Rain je bil zanimiv predvsem po solo vložku gospoda, dedka, legende in živali, Dr. Jekkly and Mr. Hyde v enem Tommyja Aldridga na bobnih. Človek v letih, pri katerih so nekateri že v domovih starejših občanov ali pa hodijo s pomočjo kakega ortopedskega pripomočka, tepe bobne in deluje kot prenovljen. Ko se pa naveliča palic, pa tepe bobne še z golimi rokami… tepe in tepe…in tepe… družba je njegove karafeke glasno pospremila s skandiranjem in pred ekstaznimi stanji. Človek božji…podrl je teorijo o staranju…Slovenčki pri teh letih hodijo na Šmarno goro ne pa na svetovne turneje pretepat bobne. Markantno… Dan prej je pa sedel poleg nas in mirno jedel sadno kupo…in bil podoben levu, ki se hladi v senci baobaba (tropsko drevo)… miren in spokojen…le bistre oči so dale vedeti, da počiva predator. Mogoče najbolj pomemben del koncerta je bila Ain’t No Love in the Heart of the City… Pesem je tipičen predstavnik rock bluesa – glasbe, ki se pretaka po žilah Davida Coverdala in je njegov način življenja. Pesem, ki je izšla na CD-ju Live…In the Heart of the City leta 1978… Gre za road trip pesem, ki jo Whitesnake raztegnejo, s tem pa pustijo ljudem, da se izpojejo…’take the fuckin’ roof off…’…Ljubiana, Slovenia, you’re singin’ beautiful…’ . Intimen in introvertiran komad, s konkretnimi solingi in skoki Coverdala v najvišje oktave. Give Me All You Love, Here I Go Again… spet pesmi, ki so klasične in najbolj definirajo skupino kot tako…po njihovi divji, strastni strani, in tisti intimni, ki je bila značilna za osemdeseta, ko je bil glavni vir besedil ljubezen v stilu…dam ti vse, kar rabiš – tu sem, vzami me. Take Me With You in zaključni komad In the Still of the Night sta bila krepka in zdravilna; nabita z energijo, čustvi in erotiko…seksom, če hočete… In the Still of the Night s svojimi floydovskimi prijemi in bluesovskimi mantrami magičen in velik komad. Seveda so svoje prispevali vokalni efekti na Coverdalov glas, vendar tudi petje pod takimi efekti ni lahko in vse prej kot enostavno. Mogočno in lepo…

…in so šli…jih pa nismo še pustili…Bad Boys je odprl Coverdale z volčjim krikom; komad, ki jih nekako lepo opiše. Oni so Bad boys… Zame osebno vrhunec…Soldier of Fortune…a capella…Coverdale v snoju bele svetlobe…v ozadju se je zeleno svetlikala kača, ki je zvita čakala da napade…jutri neko drugo mesto, naslednjo soboto tretje… Krasen zaključek koncerta…’but I feel I’m going older…’ In za konec…’you know I’ve always been YOUR soldier of fortune…’

Sigurno eden koncertov, ki ga nisi smel spustiti. Že sama prisotnost Davida Coverdala je bila velik povod za to. Njegove sposobnosti – ne le vokalne, ampak tudi kot avtorja besedil in glasbe…napisal je ogromno število hitov in bil eden tistih, ki so pisali zgodovino klasičnega rocka in hard rocka. Za njim pa seveda ekipa, ki je nedvomno najmočnejša postava Whitesnakov ever… Kot je tudi sam povedal, so to ljudje, ki so krasni kot persone, krasni kot solo glasbeniki in čudoviti kot ekipa. Sam je povedal, da bi mu bilo žal, če ne bi v tej ekipi posnel studijske plošče (op. a. proti koncu leta naj bi izdali dvojni CD največjih hitov, na katerem pa naj bi bili tudi štirje novi posnetki v tej zasedbi).

 
Omeniti je treba še mladega basista – Uriah Duffy s svojim eksotičnim, azteškim izgledom deluje kot nalašč za njih. Njegovo znanje je neoporečno in lepo ga je bilo gledati. Poleg tega je v pogovoru deloval zelo sproščeno in iskreno. Edina kritika gre na ozvočenje, ki…hmmm…bobnenje dvojnih bas bobnov je bilo nevzdržno in je na žalost pojedlo marsikateri kitarski solo. Zvok tudi v okolici mešalnega pulta ni bil tak, kot bi moral biti. Lepo je bilo videti množico ljudi, ki so bili kot eno;  zanimivo je, da je bila povprečna starost preko trideset let…na koncert so prišli gurmani…mladina, ki Whitesnake pozna le bežno, je z litrom belega sedela pred Križankami in poslušala.  Ni se bilo težko poistovetiti z ljudmi, ugotoviti kaj mislijo, kaj jim teče preko sinaps… Bilo je lepo darilo za trideseti rojstni dan… Ljudje v Sloveniji, obiskovalci so jim bili všeč… upajo, da se bodo vrnili… z novim materialom in novimi hiti.  Be safe…be good…and don’t let anyone make you afraid…

Set list:
• Burn / Stormbringer
• Slide it in
• Love ain’t no stranger
• Fool for your loving
• Is this love
• Ready an’ willing
• Doug Aldrich solo
• Reb Beach solo
• Cryin’ in the rain / Tommy Aldridge solo
• Ain’t no love in the heart of the city
• Give me all your love
• Here I go again
• Take me with you
• Bad boys
• Soldier of fortune.

Dragan Babuder

foto:
1-17: Jurij Bizjak
18-28: Janez Pelko

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.