Miss House Wife: ‘Kadar vrti ženska, je prisotna druga energija…’

KONICA MINOLTA DIGITAL CAMERA

S 25 letno Ptujčanko Natalijo, po izobrazbi diplomirano socialno delavko, sicer pa večletno ustvarjalko in spremljevalko slovenske elektronske kulture, smo v prijetnem ambientu njene ljubljanske sobice ob skodelici čaja poklepetali o glasbi in sceni, ki jo spremlja že od mladih nog…
 
House Wife; lahko že iz tvojega imena izvemo kaj o stilu glasbe, ki jo vrtiš?

Takrat, ko sem si svoje umetniško ime izmislila, sem imela  v mislih ‘poročena s housem’, hišna žena. Ime vsekakor  sporoča nekaj o mojem glasbenem stilu. V času, ko sem z didžejanjem začela in sem si svoje ime izmislila, je bil house bolj enoten, kot je sicer danes. Nekateri v šali komentirajo, da se ne bi smela več imenovati House Wife, ker ne vrtim več housa. Še zmeraj ga vrtim, le da zveni drugače in da sem svoj repertoar precej razširila. Ime pa pove tudi, da  rada ustvarjam za štedilnikom, a to veselje je prišlo nekaj let za tem, ko sem se poimenovala House Wife.
       
Na sceni si že od 1998. leta. Se je tvoj stil vrtenja glasbe v tem času bistveno spreminjal, morda razvijal s tabo?

Da, moj stil se spreminja vseskozi, odkar sem začela kupovati plošče. Ravno zaradi tega me elektronska glasba fascinira; ponuja vedno nove neskončne možnosti. Vedno se najdejo novi zvoki, trendi se spreminjajo in tako ponujajo svežino v glasbi. Elektronska glasba pridobiva na popularnosti. Imamo veliko možnosti, da izmed mase izberemo najboljše. Naloga DJa je, da ločuje zrno od plevela in vrti tisto najboljše, kar je bilo ustvarjeno. 
Skoraj 10 let nazaj občinstvo ni bilo tako zahtevno. Vse, kar se je na partiju vrtelo, je bilo super, ker  pač ni bilo neke velike možnosti za izbiranje. Nastopati sem začela z manj vokalnim deep housem, ki je bil precej zahteven in ga v tistem času ni sprejelo veliko ljudi. No, tudi danes ostaja ta zvok precej zapostavljen in bi si zaradi svoje prefinjenosti zaslužil več ugleda. Prav tako pa mi je bil domač uplifting pumpin disco house, francoski filter house – ta zvrst je bila s strani publike bolje sprejeta. Potem sem neko obdobje vrtela minimal, klik in mikro zveneč house, nato pa sem v sebi odkrila strast do ’80. let in začela kupovati klasike iz tistega obdobja ter jih vpletati v svoje sete. Zato pa me je tudi začaral elektropop, ki  ima v sebi hudomušen duh ’80. in svežino novega. Od tu sem prišla v še bolj izčiščene elektro vode. Kaj sem v nekem obdobju vrtela, je povezano s stvarmi, ki so se mi dogajale. Skozi glasbo izražam sebe, se osvobajam.
       
Je na spreminjanje tvojega stila odločujoče vplivala lokalna slovenska scena ali svetovni trendi? Ali med navedenima sploh opažaš razlike?

Lokalna scena name ni imela nekega omembe vrednega vpliva. Le, kadar sem jo doživljala kot dolgočasno, je v meni zbudila uporno željo po tem, da pokažem, da je elektronska glasba lahko zelo zanimiva in razigrana. Na svetovne trende se tudi ne oziram. Kupujem glasbo, ki me prevzame, začara; zvabi moje telo v gibanje, ne glede na to ali je v svetovnem merilu trend ali ni. Na spreminjanje mojega stila ima večji vpliv to, na kakšni vibraciji sem v nekem obdobju. 
Med lokalno in svetovno sceno so razlike, vsaka  država pa ima seveda tudi neko svojo specifiko. Naša slovenska specifika je, da smo generalno nekaj let v zaostanku. Nadoknaditi se želi instantno, hitro. Pri nas se je elektronska glasba bolj ali manj začela  pojavljati šele po osamosvojitvi Slovenije. Seveda so jo ljudje poznali in poslušali že prej, a scena ni obstajala. Mi smo  glasbo uvozili. V nekaterih drugih državah pa korenine segajo v ’80. leta in še nazaj, na primer v Nemčiji, Ameriki, Angliji….Tam je glasba nastajala. To je kulturna razlika, ki je ni možno spregledati. Da je scena pri nas mlada in nima dolge tradicije, je opazno tudi v pretežno  mlajši publiki.
       
Kako pa je s komercialnimi vplivi? V zadnjih letih mnogi opažamo njihov občutni vdor v sfero vsaj pri nas dokaj alternativne subkulture…

Vsaka subkultura ima svoj življenjski ciklus. Začne se v garažah v podzemlju. Rodi se v glavah zelo ustvarjalnih ljudi, drugi pa jih začnejo posnemati. Tako je tudi z elektronsko glasbo. Danes je to glasba precej velikih razsežnosti, slišimo jo povsod: po televiziji, v reklamah… Sodobna tehnologija omogoča, da  jo lahko ustvari vsak, ki ima nekaj smisla za programiranje in nekaj minut časa. Pa je večino tega le nekaj mnogokrat prežvečenih loopov in že precejkrat uporabljenih napevov. Na primer  hit iz leta 2004 artistov Soul Central ‘Strings of life’ (Stronger On My Own…) so ljudje imeli za suho zlato, čeprav je suhega zlata vreden izvirnik G. Derricka Maya iz leta 1988. Takšna je danes  industrijska proizvodnja glasbe. Spet na drugem polju je potem kreativna glasba tista, ki ima status umetnosti. Vmes pa je nekaj, kar sama poimenujem obrtniška glasba.
 
Kakšni so bili tvoji začetki  začetki?

Odkar sem prvič slišala zvok elektronske glasbe, me je navdušil. Konkretno se spominjam komada ‘Pump up the volume’; pomenil mi je popolnoma nov zvok, ki ga prej nisem slišala še nikdar. Takrat sem bila še otrok, vendar sem začela slediti dogajanju. V višjih razredih osnovne šole sem na MTVju spremljala oddajo Partyzone, kjer so predstavljali nove plošče, vendar bolj underground kakor pa smo jih lahko slišali na radijskih valovih. Kakšni dve leti kasneje so pri nas začeli organizirati prve partije, na katerih sem se še bolj navdušila nad vrtenjem glasbe in o tem začela sanjariti. Z bratom sva sanjarila skupaj; kupovala sva si plošče in varčevala za gramofone, ki sva jih kupila nekje pri mojih 17tih. Takrat še nisem razmišljala o pojavljanju v javnosti. Čisto slučajno pa sem se na neki zabavi znašla v družbi organizatorjev partijev, ki so me povabili vrteti v klub Afrika v Trebnje. Moj prvi nastop je bil čisti polom. Ob neizkušenosti in nesamozavestnosti nad lastno tehniko je vse treskalo mimo; ko sem po peti plošči iskala novo, je naslednji DJ na gramofonu že imel svojo. Tedaj sem  uvidela, da bo potrebno še malo vaditi. Vadili smo na Muršičevi na Ptuju, v njenih starih časih.
 
In uveljavljanje?

Uveljavljam se še zmeraj. Z vrtenjem glasbe za zdaj še ne plačam vseh svojih mesečnih računov, zato pravim, da se še uveljavljam. Resneje sem se pričela pojavljati v javnosti, ko sem prišla študirat v Ljubljano in  sem spoznala več ljudi, ki so me začeli vabiti na različne prireditve. Tako sem začela vrteti glasbo po raznih klubih v Sloveniji: Belviju, Subsubu, Lipi, Casablanci, Amsterdamu, Generaciji X…Vsi ti klubi so danes že zaprti. Vrtim tudi v K4, kjer sem imela leta 2002 rezidenco. Vrtela sem na zadnjem festivalu Mesto žensk 2005. Občasno nastopam v tujini: pred leti na primer v Švici, pred kratkim v Sarajevu in Berlinu. Rada se spogledujem z mislijo o življenju in delu v Londonu.
 
Ob omembi festivala Mesto žensk sem pomislila na angleški pomen tvojega imena (gospodinja), ki je diametralno nasproten temu, kar se od ženske – DJke pričakuje. Kako se ti zdi z možnostjo uveljavitve žensk DJk na elektronski sceni?

Tu je neka majhna, a za uveljavitev vseeno bistvena razlika. Ne glede na spol se uveljavi tisti, ki je dober: tisti, ki ima svojo vizijo, dobro tehniko, ki zna narediti vzdušje in »gor držati« publiko. Je pa res, da je prisotna druga energija, kadar vrti ženska. Zdi se mi, da k stvari pristopijo bolj čutno. Tudi, če gre za hard techno.
Vseeno pa se za mešalnimi mizami pojavlja občutno manj žensk kakor pa moških…
To je res in tudi sama se sprašujem, čemu je tako. Interesa je precej – mnogo deklet me je prosilo, naj jim pokažem osnove vrtenja. Od vseh je na učne ure prišla le ena. Kasneje si je kupila gramofone in se sedaj poskuša uveljaviti pod imenom Evian. Osebno si želim več žensk na sceni, mislim, da imajo mnoge zelo dober občutek.
Razlogov, zakaj je na sceni manj žensk, je verjetno več. Eden bi lahko bil ta, da smo ženske  precej bolj samokritične kot moški, nikoli nismo čisto zares zadovoljne. Fantje pridejo, odvrtijo, hitreje so zadovoljni sami s seboj. Morda si ženske ne upajo toliko; stopiti pred publiko, se pokazati, se izpostaviti. Dejstvo je, da se ženske DJke še vedno pogosto v prvi vrsti ocenjuje preko videza. Pogosto se za katero reče, da dobro zgleda, šele v drugo pa: da, glasbo ima pa tudi dobro. To mi je ‘čisto mimo’; saj ne gre za neko lepotno tekmovanje. Pogosto smo na neki prireditvi angažirane pač samo zato, ker smo ženske in se party samo zaradi tega prodaja kot neka atrakcija, glasba pa organizatorjem, pa tudi obiskovalcem, niti ni takega pomena. Zato je potrebno dalj časa, da ljudje začnejo biti pozorni na to, kar DJka v svojem setu ponuja. Mogoče mnogim na tej poti zmanjka energije, da bi si izborile status, ki bi jim pripadal.
 
Že sam izraz DJ implicira moškega… DJ kot samostalniška forma ustreza moški osebi…

Precej stvari  označujemo z  moško  formo. Prvi znan DJ je bil pač moški, a za DJko imamo seveda tudi žensko obliko, obstaja celo več načinov: najbolj razširjen je  DJane, v Švici pa se pojavlja tudi sheDJ.
 
Zato je torej tvoje ime Miss House Wife včasih zapisano samo kot House Wife?

Da, to je ta misterij različno zapisanega imena!

Erotičnost scene in elektronske glasbe – gre za stereotipe ali na tem dejansko kaj je?  

Elektronska – plesna glasba dejansko takšna je, nabita z erotično energijo. Ljudje plešejo, se potijo… Vendar se stereotipizira druga skrajnost, erotika se popači, zamenja se z goloto. Erotika s pretirano goloto izgublja v svoji moči. Erotika je mnogo bolj sofisticirana od razkazovanja še nerazvitih teles! Pri plesu ne gre le za iskanje spolnega partnerja, gre za komunikacijo, koketiranje, ne nujno za dotikanje. To je tisto, kar stimulira.
 
V takšni sferi erotike je nujna komunikacija DJa in publike…
 

Da, komunikacija DJa in publike je nujna. Glavni kanal komuniciranja je seveda glasba. Med setom opazujem ljudi, dogajanje na plesišču. Kako se počutijo, če jim je v redu, če smo na isti vibraciji. Pogosto zraven tudi sama plešem ali si vsaj z nogo poganjam ritem. Glasba je vedno tudi plesno doživetje in ne morem le stoično vrteti in stati kot lipov bog (smeh). Komaj čakam, da naredim nov mix. Vsi ljudje niso strokovnjaki, a na plesišču začutijo, ko delaš dobro. Predstavljam glasbo, ki jo začutim kot vrhunsko in v setu povežem v kolaž. Uživam v vsakem komadu, ki ga zavrtim. To je smisel rolanja.
 

Besedilo: mm(ojca)
 Foto: Tadej Bernik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.