Hartera06 – Strašni Riječani v pristnem okolju

hartera2k6_01

Mala RockOnNet ekipa se je odpravila na Hartero ’06, ker pa smo imeli vsi željo o tem festivalu nekaj dodati, vam sporočiti naše vtise, sedaj objavljamo malo drugačen "koncertni vtis"  (t.i. potopis) ob katerem boste, upamo, uživali in si vse "vzeli na easy", tako kot smo si mi.  

Kazalo:
Pravljični izlet Radirke, Sombrera in Atašèja
Iz drugega zornega kota

Sedaj, ko sedim tukaj ob vodi, v miru, tišini, opazujoč ribice, se mi cel izlet zdi kot pravljica. Zato naj bode tak tudi naslov. Pravljični izlet …

Vse skupaj se je začelo, ko sem dobil v roke oz. na monitor emajl, da na Rijeki dogaja fešt. In to še v za papirničarja znanem okolju. Bivši riješki tovarni papirja. Tu so namreč izdelovali papirčke za zvijat cigarete. In to še tiste brez lepila. Več kot zanimiva lokacija. In tudi ime festivala Hartera mi je zvenel posrečeno. Nekako papirniško. Kot nekakšna dimezija papirja ali kuverte ali pač kot hartija – papir. Menü fešte pa je tako ali tako bil slasten.

Po mejlu ali dveh je padla odločitev. Odločitev ne bi bila brezpogojna, če ne bi cel fešt izpadel v obliki vipovske kartice, kar je pomenilo, da je vstopnica brezplačna. Za to je zaslužna modelka, ki je resnično samo ena in edinstvena in svet brez nje bi bil kar nekako prazen. Seveda pa, kot juha brez soli ne sme biti, tudi model ne sme manjkati. Model je resnično Model. Takega ni drugod. Skupaj z modelko sta Eno. Verjetno Vas, drago občestvo, že muči firbec kdo za vraga sta ta dva vraga. Model naj bo Sombrero, modelka pa naj bode Radirka. Zakaj tako? Naj bo tako, ker itak sta vsem poznana, zato naj v tej zgodbi nastopita takšna kot sta. Čisto navadna, a kljub vsem enkratna in neponovljiva, kot je bil tudi naš izlet.

Dogajanje se je začelo pri Sombreru, ki kot vedno, naredi zakomplicirano, kajti zakaj pa bi enostavno. Da o njegovi opravi in barvni kombinaciji ne izgubljam besed. Lahko napišem le simpatično bosansko. In vse skupaj se je začelo malce prestavljati. A nič narobe. Ker Radirka je tolerantna in tudi zamuda 15 minut ni predstavljala kaj bistvenega. Razen tega, da smo pač zamudili nekaj dogajanja na samem prizorišču. A za stvari, ki jih človek ne ve, se pač ni potrebno sekirati. Mar ne?

Sama pot je minevala ob poslušanju preveč glasnega radija, a ker delujemo po načelu kompromisov, smo na koncu vsi veselo prisluhnili dobri stari Josipi Lisac. V stilu Dalajlame, da vsake toliko časa pojdi na kraj, kjer še nisi bil, smo si pred Rijeko hoteli ogledati še Kastav, ki je bil nekoč južna meja dežele Kranjske, imenovana tudi Meranija ali Liburnija. A ker je tisti večer mesto zavzel Oliver Dragojevič, žal to ni bilo moč udejaniti. Ker enostavno nisi našel prostega parkirišča. Škoda. Mesto samo je zanimivo že po tem, da kljub bližini morja, okoli 5 km oddaljenega, kraljuje na zavidljivih 365 metrih nadmorske višine, kar je za 15 metrov več kot recimo Ljubljana. Razgledi po zalivu Kvarnerja in njegovi okolici so temu primerno orlovsko božanski. Mesto slovi tudi po prvi Loggi-ji v Istri. Zaradi Olija smo bili pač primorani pot nadaljevati proti "gradu punkera" kar je pa itak bil namen izleta.

Rijeka nas je pričakala s svojimi zmedenimi enosmernimi ulicami, da smo se morali kar dvakrat zavrteti naokoli, da smo našli primerno parkirišče. Tu smo se potem začeli čuditi koliko je policije naokoli. Toda vsa kasnejša videnja teh modrih angelov, so presegla dosedanja koncertna doživetja. Kajti bilo jih je resnično toliko, da sem že skoraj imel občutek, da sem zašel v "nebesa", oziroma, da ne grem na koncert, temveč, da nas pričakuje sam predsednik.

Takoj ob vstopu na podij dogajanja, so angeli pokazali kaj zmorejo. Ob osebnem pregledu Sombrera so mu enostavno ukradli kondom. In to še flürescentnega, ki se sve. Če ne bi imel belega klobuka, ki kar bode v oči, bi kondom verjetno še imel. Želja po čem pohanem, je bledela kot slika na soncu. Rojene pod srečno zvezdo, so nas varuhi reda in izgleda tudi odnosov, pustili zadovoljno pri miru. Ne vajeni tega, da moraš po kontroli kart prehoditi še skoraj 15 min, da prideš do prizorišča, smo začudeno občudovali ostaline papirnice, ki so s svojimi osvetljenimi tuneli ustvarjale sceno kakšne grozljivke. In grozljivi so bili tudi redarji, ki so se skrivali v temnih kotičkih pred ali za tuneli. Da bi bila scena še bolj Orwelovska, so v tunelih stali angeli z nemškimi ovčarji, ki so čakali, da zavohajo kaj omamno dišečega. Pa so govorili, da je bila rajnka dežela policijska.

No, in …. Končno! Prizorišče Hartera fešta. Samo prizorišče me je spominjalo na kot recimo Metelkova ali pa ljubljanski grad, ko je bil še v razsutem stanju in je nekje proti koncu 90-ih dogajal "tuc-tuc" večer. Kajti na zgornjem podiju festivala je kraljevala techno scena. Tu si lahko v soju reflektorjev in prijetnih techno ritmih, opazoval kako se staro prepleta z novim. Stisnjenega pod navpične stene kotline, v katero je bil umeščen prostor dogajanja, te je na eni strani s Trsata navduševala arhitektura starega gradu, nad tabo se je mogočno raztezal most, medtem ko so se na drugi strani ozke soteske bohotile, v nebo vpijoče, ogromne stolpnice. Vsekakor bi bilo interesantno z mostu opazovati kraj dogodka. Meni osebno je bila zanimiva tudi izbira dveh nekako nasprotujočih si glasbenih svetov. Na eni strani pristni rock’n’roll, v ne preveč akustični hali, kjer je nekoč verjetno kraljeval hrup papirnega stroja in že prej omenjen dance floor, kjer si si lahko malce spočil ušesa. Kajti zvok tu je bil boljši, verjetno že zaradi odprtega prostora. Svoja utrujena stopala pa si lahko spočil v zaodrju. Tu je Sombrero znova dokazal, da je nedvomno car terena in če mu ne bi zmanjkalo baterije v fotoaparatu, bi zagotovo posnel krajši celovečerec. Zanimivo pa je bilo nedvomno tudi to, da si kot nosilec vipovske karte lahko dejansko prišel kamor si hotel, navkljub že prej omenjenem teženju redarjev. Škoda le, da smo videli samo dva koncerta iz kar dolgega seznama nastopajočih – Let 3 in Father.

Ura je kar prehitro minevala in čas odhoda se je nezadržno približeval. Lahko rečem, da so "stari prdci" zopet dokazali, da staro ni rečeno za v šaro, pa tudi Father mislim, da so si izbrali kar pravo ime, ker so s svojimi pirotehničnimi vložki resnično mogočni in so za moje pojme kar malo zasenčili Let 3. A to je zgolj le osebno mnenje in mislim, da itak ni smiselno bende mešati med sabo.

Žal je prišel čas odhoda, katerega sta moja dva sopotnika želela zaključiti s skokom v morje. A enosmerne ulice "grada punkera" so zopet pokazale svojo zvitost. Tako, da smo enkrat zabluzili proti Splitu in ko mi je že naveličanemu bilo dosti iskanja plaže, smo kobajagi na poti domov, še enkrat veselo zabluzili. To pot proti Zagrebu. No, to je bila kaplja čez rob naši utrujeni Radirki, zato je hrkajoče utonila v sanje in se ni dala motiti niti na meji. Žal so obmejni organi doumeli to drugače, zato so nas za kazen ali le z njim znanim razlogom, postavili za pol ure na stranski tir. Mogoče so nam hoteli le dobro, da se pač še majčkeno naspimo. Le kdo bi vedel.

Ker je vsake poti enkrat konec, se je tudi naš pravljični potep srečno zaključil in v upanju, da bi bilo takih izletov še več smo si zaželeli lepe sanje in mirno morje. Na koncu pa še to. Modelka, kljub vsemu, še stokrat hvala za doživetje, Mrletu pa kapo dol! 

Radirka, Sombrero in Atašè

 

Ker se skoraj zajca nikoli ne ujame, je bila prva polovica zgodbe za naš trio zamujena. Čudovito je to, da smo prišli na Rijeko ravno prav, da smo si lahko ogledali Let 3 v celoti. Zaradi njih smo se tudi odpravili na Rijeko. Za razliko od naših festivalov je bil ta 24 urni nekaj, kar pri nas še nisem videl. Rock fest in basta. Nič drugega balasta. Če pa že, pa čisto na drugem koncu, da se niti ne opazi, da še kaj sploh je, če nisi prej tega vedel. No, raje se vrnimo na rockovsko dogajanje.

Ljudi več kot preveč, v smislu lepega obiska. Deklet še več. Mogoče zato, ker so bile same tuje in si jih nisem mogel zapomniti po obrazih. Nobenih izgredov in pretepov. Na vsakem vogalu policija ali pa policija in gasilci ali policija in psi. Od vhoda pa do dogajanja je bilo hoda 10 do 15 minut. Za nekatere meni podobne celo 30 minut. Kjerkoli se je zdelo, da bi se lahko odtočilo ali kaj navilo, je stal mož postave. S pijačo in drogo strogo prepovedano. Drugje je to zgolj samo navidezno. Res smo imeli močan pritisk v žilah. Mene jim je uspelo celo vsakič, ko sem izstopil in vstopil skozi obrambni zid, pregledati vse kar ima luknjo, razen telesa seveda. Denarnica je bila vedno izpraznjena, da so lahko vanjo svetili. Prvič mi je celo en od policistov ukradel en kondom od dveh, ki sem jih imel v denarnici. Ta se ja ponoči blestel in bi mi lahko bil res v zabavo, če bi ga seveda še imel. Policaj pa verjetno bo ves navdušen svetil z njim ponoči v naravi pred razprtimi nogami kakšne riješke lepotice. No, zdaj smo ugotovili, da le teh ne manjka pri njih.

Dobro. Malo blodimo. Festival je bila predstavitev izvajalcev iz nove riješke kopilacije lokalnih izvajalcev, ki je nedavno izšla pri podzaložbi Dallas Records, imenovani Ciklama Records. Tam ste zamudili izvajalce, ki jih vam jih podajam v naključnem vrstnem redu, vi pa si jih lahko posortirate po velikosti, starosti, abecedi ali po temeljni tonski uglasitvi od najnižjega do najvišjega. Namig: Father znajo biti spuščeni celo na C, kot vsi sodobnejši metalci.

INVERT
RAMIREZ
OŠ SLUD LET 3
FATHER
O.P.P.
OVERFLOW
DOWNFALL

Let 3 so se z drugim komadom spremenili v moške. Saj so pred tem skakale na odru in seveda tudi pele, prikupne riječanke, ki sem jih na koncu tudi lepo spoznal in si še od blizu nagledal njihove prelepe obraze. Kot prej omenjena preobrazba nazaj v deški spol, je spet zbudila spomin in hitro sem se navadil, da so trojkarji navadni brkati, v kombineže naprevljeni dedci. Z mastnimi lasmi in pokapljanimi obrazi. Prežgali so vse kar zmorejo iz "Rijeških pičk" in verjetno še kaj, kar je pihalo mimo mojih ušes, saj sem bil prezaposlen z ogledovanjem dekliških figur in portretov.
Nad odrom se je vrtela video projekcija, ki je bila na momente sinhronizirana. S tem je imela tudi celotna prostornina tiste jame pogled na dogajanje na odru.

Med pavzo, ki se je dogajala med nastopi, je bilo nadvse zanimmivo. Kot, da bi vsi odšli. Ves koncertni prostor se je izpraznil, da je zgledalo kot, da se publika vrača domov in ne prihaja več nazaj. Ko se pojavi spet nov bend na odru, je spet vse polno in takrat ni druge opcije, kot da osteneš do kraja tam kjer si se postavil, razen, če nisi majhen kot miš in dirkaš ljudem med nogami. Father so tako ponovno zafugirali prostor, za katerega še vedno nisem našel imena. To je bil nek star, razpadajoč, gigantski objekt-mesto, obsežen in visok. Kot nekateri veste, se Fatherjem najprej odrola intro, ki apelira na strašno bučanje. Kar je res, je res. Kričali so naglas. Žagali s poleni in otresali z lasmi kot propelerji na avionih. Njihov repertoar že nekateri poznamo tako, da že postaja hrana za galamo. Zopet se jim je pridružil rastaman na tolkalih, ki je vmes mešal zrak z ognjem. Prava scena.  

 Fluro

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.