Desetletnica Rdeče Ostrige

Desetletnica Rdeče Ostrige

Desetletnica Rdeče Ostrige

Škofja Loka, 23. 6. – 1. 7. 2006

 

Desetletnica je hudič. Trenutek resnice, ki odraščajočega paglavca spremeni v upornega najstniškega kričača, odnašajoč tremo, strah in odpor. Obrazi okrog pridaničevega univerzuma se vrtijo v začaranem krogu, vzneseni, zasanjani, trmasti, razjedeni. Ejakulacija čustev je odveč, pustimo to za fuzbal! Saj je isti termin? Pa drugič.

Moram priznati, da sem se krepko motil. Očitno jih ni malo, ki z navdušenjem drkajo na Drnovškove nauke in se sramujejo svojih primitivnih vrstnikov, poneumljajočih se za barierami TV ekranov. Navkljub na videz neustreznemu terminu je na praznovanju desetnice škofjeloške Rdeče ostrige vladal prijeten ambient in spodoben obisk, ki naj bi ga zagotovil prostitucijski program.

 

MKC Pri rdeči ostriga zagotovo spada med mladinske klube, ki so v Sloveniji naredili največ k trganju vezi med najstniškimi ozkoglednimi muhami in mnogojajčnimi zahtevami po evalvaciji duhovnega futra razvajene napredne mladine. Tekom desetletja so se pod Kamnitnikom zvrstili mnogoštevilni koncerti, kreativne delavnice, tematski večeri, kulturni prebliski lastne produkcije. Po odru so parodirali filozofi, prevzetneži, nakladači, pod njim so se razmetavali nezadržni hedonisti. Po želji lahko pristavite še nage babe, politike in mešanico obojih.

 

Pustimo jamranje o minulih časih vnemar in se posvetimo obravnavanemu čudaku, ki kliče na ime Desetletnica. Zadevščina je lahko strašansko problematičen mulc in najlažje se ga je lotiti z mini reprizo preverjenega delovanja. V ne pretirano umetelno izbrani deveterici poletnih večerov so prišli na svoj račun ljubitelji takega in drugačnega muzikalnega izraza, stratosfernih nadrealističnih improvizacij, absurdnega gledališča in degustatorji drugačnega pojmovanja kulturnega postmodernizma.

Vav, torej je bilo fajn? Hm ja no, kakor za koga. Čeprav si moja razvajena rit ni pridobila novih spoznanj transcedentalne estetike, je bilo poskrbljeno za marsikatero drugo, četudi precej kosmato. No, pravzaprav sem tudi jaz prišel na svoj račun, a do tega še pridemo.

 

Začelo se je, hm, udarno. Žal ne na odru ali pod njim, temveč za šankom, kjer se je mularija ob pričetku šolskih počitnic veselo vdajala omami alkoholnih hlapov in tavala v projekcijo neskončnega kozmosa, namišljenih sovragov in idealiziranih sošolk. Škoda, kajti gostovali so madžarski glasbeni posebneži Korai Öröm, mojstri psihadelije, progresivnega post rock instrumentalizma in multifolk utilitarizma, izpopolnjenega v maestralno orgazmično celoto. Uživali so lahko predvsem starejši izbirčneži, ki so jih pozabavali še domači matadorji Ulixes. Vsekakor večer za sladokusce, ki pa bi ga sam prestavil globje v samo osrčje festivala.

 

Naslednji dan so se nadobudni oportunisti igračkali na svojevrstnem Go turnirju, zvečer pa se prepustili umirjenim zvočnim valovom, ki so jih proizvajali izbrani glasbeni masturbatorji. Večeru sprostitve in kaljenja svežih domislic, ki prikimavajo smeli bodočnosti kluba naproti, je sledilo še eno ritmično oblizovanje zavednih kulturnih estetov. Slinasti prsti seveda pritičejo ogledu lokalnega plesnega presežka, ki sliši na ime ARWA. Gre za skupinico štirih ambicioznih deklet, ki skozi iskajoče gibe sodobne koreografske definicije samosvoje odgovarja na larpurlartistično stagnacijo družbe, eksistence in, nenazadnje, gibanja. Jap, gib je za plesalke sistem nevidnega kurikuluma, ki ga nežno razdirajo, reformirajo in sestavljajo v mozaike svojega izražanja, temelječega na drugačni občutenosti, propagandi in v neizmernem obsegu lastne ustvarjalne moči. Predstavljeni projekt Sura Sura, gnoseološko potovanje po planjavah občutenega, mestoma naivnega in izgubljenega, a skrivnostno poglobljenega, je vnovič pokazal, da je dvorana loškega MKC-ja premajhna za resničen užitek ob spremljanju sveže interpretacije strukturiranega se zviranja. Zato pa niso trpeli drkalci na kitarsko mojstrovanje, ki sta ga slabo uro kasneje uprizorila preverjena zlata fanta muzikanta Luka Vehar in Andrej Pekarovič, zbrana v kitarskem duetu Črnobelo. Instrumentalna hegemona sta si za mazohistično obvladovanje akustičnih žverc, ki sta služili tudi kot tolkali, prislužila prisrčen aplavz ravno pravšnjega števila obiskovalcev. Manjkal je le tenko narezan pršut in dobra domača kapljica rujnega, pa bi večer le stežka odšel v pozabo.

 

Četrti in peti dan festivala so triumfirali ljubitelji pristnega pogovora o žlehtni bujni polovici in namišljenih presežnikih sodobne digitalne produkcije. Projekt DIGIČ in Ostrigin piknik sta bila pravšnja priložnost za vklop adapterjev pred zaključnim delom festivala, kar velja tudi za sredino gledališko igro absurdnega značaja, kjer sta se mladi inozemki pomerili v obvladovanju Univerzalnega jezika.

Germansko navezo smo videli obratovati že bolje, a sem vseeno prepričan, da med igro ni puščala goriva.

 

Sedmi dan naj bi pomenil nekakšen vrhunec festivala. S tisto predpono ne- se povsem strinjam, žal pa se zalomi pri nadaljevanju umnotvorke. Že, obisk je bil za lokalne razmere odličen in atmosfera prava, a kaj, ko je mama muzika doma (za kazen?) pustila kakovostno glasbeno ozadje.

Pohvale le otvoritvenemu bendu večera, domačim fantičkom Tutti Frutti, ki so z izvirno in pogumno parodijo na preživete obrazce heavy metala odločno zakorakali proti prvakom svojega spektra, italijanskim prvoborcem Nanowar ali njihovim rojakom Kaledon. Vsekakor spodbudno za prvi nastop lokalnih podiralcev tabujev! No, nato se je glasbeno nebo hitro stemnilo, ko so outsajderji večera Dravle records učinkovito predstavili, kako se tovrstne muzike ne loteva. S tega stališča vse čestitke, mislim, da je nastop ostal v dobrodošel opomin marsikomu. Zagotovo bolj kot skakljanje primorskih mladeničev Veto, ki propagirajo pravico do ugovora. Hehe, če bi jo imel jaz, dvomim, da bi še jezno nažigali po platformi. Vsekakor pa nič preveč škodljivega, častno mesto v slovenskem glasbenem povprečju jim zagotovo ne uide, za kaj več pa imajo fantje (trenutno) premalo znanja in ambicioznosti.

Relativno pozabljiv je bil tudi preostanek sicer pestrega večera, ko so oder zasedli hrvaški emigranti Analena in slovenski potentneži Leaf-fat. Analene smo se v zadnjih letih v širši okolici strahovito preobjedli, in župa ostaja neslana tudi po desetletnici. N-tič (pre)slišani kitarski rifi in neprepričljiva struktura samih komadov na množične solzice po stari navadi preglasijo sicer zanimiv vokal ženskega bitjeca spredaj, svojevrstna, nekoliko abstraktna besedila (ki pa pri bežnemu poslušalcu pač nimajo bogvekake teže) in rutiniran odrski izraz.

Izmučeno publiko so kot zadnji poskušali dvigniti samozavestni mladeniči, poznani pod imenom Leaf-fat. Ob degustaciji neizvirnosti in monotonosti sem žal ostal hladen kot špricer, ki sem ga po nekaj minutah z veseljem preizkusil v mirnejšem zavetju notranjega šanka. Da ne bo pomote: fantje se že trudijo, da s svojimi vrlimi protikapitalističnimi, protiamerskimi… (vstavi poljubno besedo vsem znane svetovne barabice) besedili in glasbeno spremljavo ne zaostajajo veliko za (duhovno in moralno) prerojeno globalno »independent« sceno, in so kot muzikalna institucija morda nad povprečjem slovenske glasbene produkcije, a jaz ob takšnem stanju raje zahajam v tujino…

 

Da je petek dan za zadetek, mi je burno pritrdila gruča dobrovoljnih mozoljavcev, za katere je bilo poskrbljeno z nastopi multinacionalnega rap projekta Yoyocuts, lokalnega hiphoperja Brzostrelke in kupa didžejev, ki so v varnem zavetju Ostrige poskrbeli za zdravo telo velike množice navdušencev nad elektronskimi ritmi. Koliko temu pritiče zdrav razum ne vem, vsekakor pa so bili tovrstni entuziasti obogateni z lepo izkušnjo burne noči. Največ navdušenja je sicer pobral gobezdaški slovenski reprski duet Murat & Jose, ki je v slovensko-britanskem golažu Yoyocuts presenetil marsikaterega skeptika.

 

… In zdelo se je, da je izstopajoče dogajancije ob klubovem jubileju konec. Tistile sit down and dance je po stari Ostrigini navadi umirjen večer, ko se pripoveduje sentimentalne zgodbice o tragični nesreči babičinega levega nohta, junaške epe o hoji peš iz centra vse do omiljenega kluba in o zli usodi, ki je za tisoč petsto zoprnih razblinila sanje o obljubljenem »lizanju mojega« v Bitnjah. Vse to seveda spremlja kar se da tiha glasbena spremljava, da ja ne bi motili silovitih krikov obupa in resignacije.

Toda tokrat je bilo drugače.Tiste brezveznike, ki se niso udeležili bližnjega joškotresa z Natalijo Verboten, je namreč čakala prava glasbena poslastica!

Čudo iz poznih nočnih ur se imenuje Utidloinkz in je donošenček Ostrigine tendence po kreaciji lastnega progresivnega elektro-ambientalnega glasbenega izdelka, ki sta ga od nekdaj predstavljala Miha Eržen in Iztok Drabik, soborca z ramo ob rami med elektronskimi ritmi globokega čustvenega aspekta, artikuliranih izbranih semplov in sočne izolacije v sebi lastna polifonična področja. Do tu vse lepo in prav, toda s prihodom uveljavljenih glasbenih mojstrov Dejana Lapanje in Mitje Kavčiča so delnice projekta sunkovito narasle. Izjemen smisel za improvizacijo in prelivanje virtuoznosti v navidezno strukturirano masturbacijo deviantnih glasbenih sil je začaral radovedneže, ki so prisluhnili nenavadnim zvokom v sicer spokojni noči. Postmoderna avtodestrukcija glasbenega izraza je spraševala po resničnosti, duhovni brezizhodnosti posameznika v postmoderni družbi, estetiki minimalizma. Na trenutke sem se moral prepričevati, da ne poslušam kanadskih velikanov eksperimentalnega post rocka Godspeed You! Black Emperor, spet drugič sem se čudil dejstvu, da je vse skupaj le ena velika igra improvizacije in transcedentalne zamaknjenosti. Slikovito razbijanje ustaljenih glasbenih norm in sinteza v nove, drugačne, a vendar prepričljive oblike me je prepričala, da sem po končanem nastopu malce pomoledoval in muzikantom predlagal skupno nadaljevanje s strukturiranimi in predpostavljenimi kompozicijami. Nedvomno bi med kupom neposlušljivega balasta in impotentne alternative še kako potrebovali takle biserček na domačih tleh.

 

Deset let Ostrige smo torej proslavljali devet zgodnjepoletnih dni, fuzbalski maniji navkljub. Čeprav ni nastopila (hvalabogu) nobena vseslovenska glasbena zvezda, ponavadi obdarjena vse drugo prej kot muzikalno, so prireditelji vsekakor lahko zadovoljni z obiskom in gladkostjo poteka razpotegnjenega praznovanja. Obiskovalcem praviloma ni bilo žal simbolične vstopnine, ki se je povečini gibala med tristo in petsto tolarčki, program je bil raznovrsten, čeravno sem pričakoval še bogatejše in številnejše sladice. Bodi dovolj. MKC Pri rdeči Ostrigi, zdaj pa kar pogumno nad novih deset let!

 

Gašper Pirc

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.