Piše se leto 2006 – Partibrejkers, Bajaga, Riblja čorba

1 - Partibrejkers

1 – Partibrejkers

16. 6. 2006, 3500 obiskovalcev.
Kraj: Ljudski vrt, Maribor.
Vreme: sončno, primerno za pivo.
Ambient: Nepozabno …


RockOnNet je edini medij, ki Ribljo čorbo spremlja na vseh dosedanjih povojnih gostovanjih po Deželi Kurji. V LV sva se s kolego Laznikom odpravila dokaj hitro. Ko se še ni začelo prav polniti. Skupinice mladih so se že ves dopoldan zbirale v neposredni bližini štajerskega Wembleya, ki v kratkem pričakuje remont (vsaj tako naša vlada), na že znani pivski lokaciji. V mestnem parku, kjer so se v 80ih in v ranih 90ih prepevale ravno tiste ponarodele, ki jih je na petkov večer bilo mogoče slišati v živo iz oderskih desk nekdaj osrednje prireditve, ki je pozdravljala prve poletne dni z zaključkom šolskega leta – Piše se leto.


Maribor je čakal več kot 25 let na Ribljo čorbo. Vmes se je le-ta skorajda že skisala. Grenak priokus je na sam bend, po vseh statističnih podatkih velja za največji rokerski bend na teritoriju nekdanje SFRJ (jep, večji tudi od legendarnih Bijelo dugme), vrglo Borino glasno razmišljanje o večni Cankarjevi šentflorjanski dilemi V hlapce rojeni – v hlapce vzgojeni.’ Moral bi vedeti, da se Slovenci ne znamo smejati na svoj račun, zato je zloglasna in kontraverzna ‘Hoće da se otcepe’ Bori in njegovem muziciranju zaprla v Kurjo Republiko vrata. Prvič je poskušal leta 1997 na dan JLA preko Vlada Lazovića. Ni mu ratalo. Koncert je preprečila politika. Bora je dejal: ‘Pozdravite mi Janšu i njegovu branšu!’ v jezi pa tudi, da pride v Slovenijo samo še, če ga povabita Drnovšek ali Kučan (kot pravi Srbin) osebno. Potem so sledila medsebojna blatenja z Zoranom Predinom (Lačni Franz) preko slovenskih, srbskih in hrvaških medijev. Zdelo se je, da čorbe v Slovenije ne bo nikoli. Danes lahko z gotovostjo trdimo, da sta si Djordjević in Predin tako le dvigovala svojo medijsko pozornost in ime, čeprav Čorba z negativnim prizvokom.


Sledilo je leto 2002 in marčeve ide. Boro so v Ljubljano vendarle uspeli pripeljati. Mala Hala Tivoli je bila prepolna. Nihče iz medijske scene ni smel manjkati (razen tistih rumenih kalkulatorjev). Vilo se je ogromno število hrvaških in bosanskih oboževalcev, kljub medijskem embargu v njihovih republikah. Bora je v Ljubljano prišel v spremstvu telesnih stražarjev, ki so mu zaradi težav s kolki morali pomagati celo na oder. Nekdaj najbolj zaželjen moški vseh časov (spet je prehitel tudi Bregovića) ni bil več v top formi. Deloval je dokaj utrujeno. Star, zapuščen, veliko pretežak, a kljub vsemu še vedno sto posto nor. Koncert je bil fenomenalen, prepoln emocij. Na tiskovni konferenci se je na medijske pritiske potem vendarle opravičil zarečenih besed na Prevaljah konec 80ih. Hja, prihodek iz Janezije vendarle nekaj šteje.. Vrata v Slovenijo pa so se mu na široko odprla, čeprav toliko ljudi na enem mestu ni več zbral, pozornost nanj in na njegov bend pa je tudi zbledela. V zadnjem letu se Riblja čorba postopoma mora spet dokazovati. Tudi z Momčilom Bajagićem Bajago, ki je bil nekdaj pravtako njihov član in avtor enih največjih uspešnic nasploh (‘Dva dinara druže’, ‘Evo ti za taksi’, ‘Ne veruj ženi’..).


Smiljan Kreže (Radio city, Festival Lent) se je tako soočil s težko nalogo. Pripeljati tri bende, ki so nekdaj kraljevali na glasbeni sceni, bili so tudi preverjena formula za uspeh v ranih povojnih 90ih, pa danes ni nikakršno presenečenje, če prodajo v kompletu izredno malo vstopnic. Generacije, ki so živele z njimi so danes že v letih, mladim pa niso poznani. Posebej čorbi se pozna desetletje nenastopanja in uredniškega ‘ne’ njihovi glasbi, tako da jih zajšnje generacije, podvržene več ali manj nekvalitetni instant glasbi, skorajda ne poznajo. Partibrejkerse je tako potegnil skorajda iz formalina, za ziher pripeljal še Bajago z Instruktorji  in paketić dodal ob Ribljo čorbo. 3500 ljudi je tako kar uspešna številka, kljub slabi reklami po ostalih večjih mestih in žogobrcarskem svetovnem prvenstvu, ki je pravkar na sporedu.


Pred pol leta smo jih gledali v ledeno-mrzli Sežani, kjer so že prikazali korenito spremembo repertoarja, kot tudi samega performensa na odru. Bora ne najeda več s starimi forami, ki jih čorbologi poznamo že na pamet, kljub temu, da so več ali manj aktualne. Niti se pretirano na odru (vsaj pri nas) ne ukvarja več s politiko, ki je vsaj v Sloveniji vedno šibka točka. Riblja čorba ima po več kot desetletju v programu spet stare komade (‘Odlazak u grad’, ‘Nemoj srečo nemoj danas’, ‘Gde si u ovom glupom hotelu’..), ki so jih nekatere že skorajda pozabili. Novih skorajda ni, četudi so nekatere še vedno fantastične (npr. ‘Ovde’). Prav tako so ravno v tem času izdali trilogijo ‘Ambasadori loše volje’, ki se je pojavljala na tri mesece v malih albumih im. Nevinost bez zaštite (‘Danas krešu sponzori’, ‘Dijabola’, ‘Jedini način’, ‘Pomalo tužno’), Devićanska ostrva (‘Bilo je žena’, ‘Leti čiča preko bare’, ‘Pesma sa porukom’, ‘Devićanska ostrva’) in Ambasadori loše volje (‘Pad’, ‘Ljudi ko ljudi’, ‘Usrana motka’, ‘Prezir’). S trilogijo se čorba vrača nazaj h koreninam. Od čistega heavy metala pa vse do čutnih balad. Zanimivo, da v Mariboru niso predstavili nobene izmed numer, čeprav smo v Sežani že lahko slišali npr ‘Diajbolo’ in ‘Danas krešu sponzori’. Sta se pa na odru po 25ih letih pojavila skupaj z Bajago. Odpela sta balado, ki jo izvajajo tako Instruktori kot Čorba ‘Kad hodaš’. Publika je ponorela. Posebej, ko se je med klavirskim vložkom Lokija po stopnicah na oder povzpel Bora Djordjević Čorba. Minutko pred tem, se je na moje namige za odrom na morebitno skupno nastopanje z Bajago le skrivnostno nasmehnil..


Partibrejkersi so Ljudski vrt s svojimi hiti počasi ogrevali. Stadion se je med njihovim nastopom počasi polnil. Dasiravno je v njihovi glasbi ogromno energije, pa niso najbolje zadeli. Tudi zvok ni bil najboljši (podobni niti pri Bajagi), je pa bil pri zadnjih takšen kot je treba. Nekateri ogranizatorji to počno namenoma, da imajo finalisti najboljši zvok. Bajaga je razneževal posebej ženski del publike s svojim žametnim vokalom. Ogromno odobravanja je požel s slovenščino v ‘Slovenačka reč’ avtorice Sonje Dodik. Bajaga je lisac in ve kako je treba množici pihat na dušo z razliko od njegovega starejšega učitelja in dobrega prijatelja Bore Čorbe. Čorba pač ne ovinkari. Pove direkt. Bajaga to počne fino. S stilom. Četudi sta oba v 90ih prepevala svojim vojakom, večina poslušalstva ve le za Čorbo. Bajaga se s tem ni nikoli kitil na glas. No, pa tudi Bajagić ima svojega ‘klovna’ na odru. Odpičeni Žika Milenković je sposoben pojesti tudi mikrofon, če je treba. Partimejker, ki ob hladnem liderju tvori jedro Instruktorov je sicer tudi pevec še bolj odpičene skupine Babe. No, tudi Bajaga ni pretiraval z novitetami in se je držal že preverjene formule starih uspešnic, ki jih lahko slišimo na njegovem zadnjem živem izdelku.


22.45 je odbila ura, ko se je na odru pojavila največja in hkrati najbolj osovražena rokerska zvezda nekdanje Jugoslavije. Edini roker, ki so ga akademiki sprejeli medse in čigar pesniške zbirke se prodajajo v zavidljivih nakladah. Začel je močno in globoko. Z vokalom, ki je najverjetneje zbudil okolico LV-ja iz poletnega dremeža, pa najverjetneje še tiste pod njim. ‘Kada te napusti životna ljubav..’ pa Maribor: ‘..i kada te sudbina ščepa za dušu..’ pa fenomenalni Vidoja Božinović Ðinđer na prvi kitari. Maribor je ponorel!?! Na presenečenje vseh, je štajerska publika sodelovala od začetka do konca brez premora. Tudi Bora je bil vidno presenečen. Presenečeni pa tudi mi, ki smo koj spoznali, da je odvrgel nekaj nepotrebnih kilogramov, deloval je bolj mladostno kot kdarkoli prej v Sloveniji, hkrati pa je pokazal tudi, da se vrača v staro formo, saj je skakal in tudi tekal! Posebej ob zadnjem nenačrtovanem bisu, ko je LV na vsak način zahteval Čorbo nazaj na oder. Bora je medtem bil že skoraj zunaj stadiona. Vicko Milatović tudi (na oder je prišel med zadnjimi).


Nekatere subkulture v Sloveniji prezirajo glasbo s srbo-hrvaškimi teksti. Izvajalce, ki več kot dva desetletja polnijo dvorane, fuzbalske stadione in ostale tudi zakotne vaške prostore, ter se hudujejo nad njimi. Težko je, saj je v Sloveniji izredno malo bendov oz izvajalcev, ki se po kvaliteti lahko primerjajo z največjimi bivšimi bratskimi (termin je smešen, saj bivši brat ne more obstajati, kajne? Lahko je le brat..) bendi. Težko si predstavljam, katerega izmed slovenskih vokalistov, ki bi pritegnil in potegnil vso publiko na enem mestu (nasploh mu je že težko tako maso ljudi zbrati), da prepeva njegove hite, kot se to dogaja v primeru Bore Čorbe, kljub njegovemu nacionalističnem pogledu na svet ali pa fenomenalnih tekstih Djordjeta Balaševića. Glasba pač ne pozna meja. Pri nas pa se prav tako dogaja, da bendi nimajo izoblikovane svoje lastne identitete. Bora Djordjević bi lahko na petkov večer bil na odru povsem tiho. Po več kot 20ih letih nenastopanja v Mariboru je publika njegove tekste požirala. Tudi tiste nastale po letu 90 (‘Gde si u ovom glupom hotelu’) in nekatere iz zadnjega obdobja Riblje čorbe (‘Ljubav ovde više ne stanuje’). Četudi so nekateri komadi sestavljeni iz vsega treh akordov, pa je izvedba samega na najvišjem nivoju. Kilometrina, izkušnje in kvaliteta je še kako na njihovi strani. Vidoja Božinović Ðinđer velja namreč za enega boljših kitaristov. Ob svojih kitarskih rifih je spravljal v nemilost marsikaterega učenega kitarista na stadionu, čeprav je njegovo igranje bilo videti lahkotno in povsem enostavno, pa si je med določenimi komadi privoščil ogromno improvizacije, medvrstičnih solaž in še česa. Na bas liniji je še vedno nepogrešljiv Miroslav Aleksić – Šomi. Borin najzvestejši prijatelj. Edini, ki poleg Borisava Djordjevića tvori koncept čorbe od začetka do konca (Vicko je bil vmes v vojski).


Dobro, bilo je par (stadionu nevidnih) izpadov publike, posebej tistih v drugih vrstah. Ampak jih je znal izkušeni Bora hladnokrvno umiriti. Kot nenapovedanega obiskovalca na odru, ki se je izmaknil zaspani varnostni ekipi mariborske Varnosti in skupaj z Boro (sprejel ga je hladnokrvno, kot da je bilo načrtovano) zapel refren ‘Glupog hotela’. Potem so ga varnostniki zbrcali in degažirali nazaj med publiko. Tisti iz drugih vrst so mu vrgli na oder majico (haaškega zločinca) Radovana Karadžića, ki jo je le spustil na monitor predse.


Odpeli so vse vele hite razen ‘Volim, volim, volim, volim žene’, ki ga že nekaj časa ne prepevajo. Posebej dirljiv je unplugged medley ‘2 dinara druže – vetar duva, duva, duva – dobro jutro’, ki se preko ‘Ja ču da pevam (Južna Afrika)’ preko fenomenalnega in pri nas najbolj popularnega ‘Amsterdama’ zaključi z ‘Avionu slomiću ti krila’. Ob Ðinđerovih kitarskih solažah v ‘Kada padne noč (upomoč)’ in ‘Jedino moje’ ne more ostati ravnodušen nihče. Prav tako je generacijo naših mam in očetov dvignil z Tom Jonesovo, sicer pa ameriško tradicionalno, priredbo ‘Zelena trava doma mog’, ki jo posveča v tem času ravno Marihuana revoluciji.  


Prvi bis, ki najavlja počasni konec po več kot dveh urah koncerta začne z njegovo največjo stvaritvijo ‘Pogledaj dom svoj andjele’ (pesem desetletja), ki ga preko ‘Lutke sa naslovne strane’ (hit zaradi katerega je zapustil Balaševićev Rani mraz) in ‘Ostani djubre do kraja’ dvema temeljema nekdanjega Jugo rocka in tudi povoda za obstoj in nastanek Riblje čorbe. Stadion postane kotel. Čorbe ne izpusti, zato se morajo (na lastno željo in vidno presenečenje njih samih) vrniti nazaj.


Bora Čorba je znova dokazal, da ni zastonj oklican za ‘Boro majstora’, ki se mu skendira na vseh nastopih, koncertih in ostalih njegovih pojavljanjih. Bajaga je velik. To je dokazal. Pa vendar mu Bora Čorba še vedno daje lekcijo vsaj na odru, če jo medijsko vsaj v ostalih državah bivše Juge izgublja. V petek zvečer se je na mariborskem osrednjem stadionu pokazalo kdo je šef in kdo je vajenec. To bi lahko spoznal tudi Predin in ostali slovenski glasbeniki. Najprej je treba pokazati kaj znaš in premoreš na odru. Najprej šteje glasba..


Preberite še: Riblja čorba v Ljubljani (2002), Riblja čorba v Portorožu (2002)Riblja čorba v Ljubljani (2004),  Riblja čorba v Sežani (2005)


 


Besedilo in foto: Marko PIGAC

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.