Depeche Mode in Placebo na razvalini Bežigrad

2006_06_14_depeche_mode_038_2

Ljubljana / Štadion Bežigrad / 14.06.2006


Po vseh kolobocijah in zapletih, nazadnje pa celo odpovedi marčevskega koncerta Depeche Mode v Ljubljani, smo začetnike elektopopa v okviru turneje Touring the Angel vendarle dočakali tudi pri nas. Odnesli smo jo celo nekoliko bolje kot pred meseci Zagreb, kamor je bil prestavljen ljubljanski koncert, saj smo v kompletu z zvezdami večera dobili še britanski trio Placebo.


Placebo so položaj na odru zavzeli že nekaj minut čez pol osmo, ko je večina srkala še zadnje požirke na bencinski črpalki kupljene pijače. Brian Molko, Stefan Oldsal in Steve Hewitt so v dobrih petinštiridesetih minutah pričakovano v največji meri postregli s komadi zadnjega albuma Meds, vmes pa v manjšini vpletli tudi nekaj melodičnih uspešnic (Every You Every Me, The Bitter End,…), ki jih beležijo prejšnji albumi. Žal nismo bili deležni niti Nancy Boy, s katerim so zasloveli, niti Pure Morning, ki jih je v britanski alternativni prostor le še trdno zasidral. Kot manjše presenečenje pa se je na repertoarju vendarle znašla Running Up That Hill z omejene naklade albuma Sleeping With Ghosts, v originalni izvedbi sicer last Kate Bush. Za povprečno predstavo zagotovo ne gre kriviti samih akterjev na odru, temveč zgodnjo uro nastopa, v še večji meri pa kljub drugačnim napovedim organizatorja kratka minutaža, ki ni dopustila bogatejšega repertoarja.


Čez slabo uro so popačene sirene naznanile komad A Pain That I’m Used To in začetek spektakla, ki ga v Ljubljani nismo prav pogosto deležni. Futuristično oblikovan oder, vesoljska krogla z mazohističnimi sporočili in nekaj velikih zaslonov, ki so prikazovali računalniško obdelane podobe odrskega dogajanja, so sicer bogati vizualni elementi, ki pa bi brez razpoložene zasedbe še isti trenutek povsem zbledeli. Kačje poplesajoči Dave Gahan, v angela odeti Martin L. Gore in kapitan nadzorne plošče Andy Fletcher so sicer uporabili preverjeno formulo kombinacije močnejše rockerskih, očitno kraftwersko plesnih in rahločutno subtilnejših komadov, ki pa so kot celota delovali kompaktno ter tako tvorili všečen, na trenutke zelo navdušujoč set. Prav v vsakem podžanru določen član odigra nekoliko pomembnejšo vlogo kot sicer: v rockerskih (A Pain That I’m Used To, John The Revelator, Never Let Me Down Again) s svojim globokim glasom in tetoviranim stasom blesti Dave, plesne ritme (A Question Of Time, Photographic) v večini proizvaja vrtinčenje tehnikalij, ki so v domeni Andyja, medtem ko svojih pet minut slave z angelsko izvedbo otožnejših komadov (Home, Shake the Disease) doživi glavni komponist Martin. Za skupinski delirij sta poskbeli predvsem Personal Jesus in Enjoy the Silence, kjer je 15.000 grl narodnostno zelo mešane publike obogatilo spevne refrene, enako pa se je končal tudi finalni Never Let Me Down Again, s katerim so DM koncert tudi zaključili. Kljub nekajminutnemu vztrajanju publike in rajcanju organizatorja z zatemnjenim štadionom se zvezde niso pustile priklicati še na drugi bis, kar pa celotnemu dogodku niti slučajno ni dodalo grenkega priokusa. Navsezadnje je bil samo en bis pogojen že s setlisto, ki je bila izbrana še pred začetkom koncerta.


Setlista:


 


Intro
Pain That I’m Used To
A Question Of Time
Suffer Well
Precious
Walking In My Shoes
Stripped
Home
It Doesn’t Matter Two
In Your Room
Nothing’s Impossible
John The Revelator
I Feel You
Behind The Wheel
World In My Eyes
Personal Jesus
Enjoy The Silence


———————- 
Shake The Disease
Photographic
Never Let Me Down Again



besedilo: Jurij Bizjak


foto: Uroš Žuraj


p.s.: v rubriki ‘Intervjuji’ je objavljen tudi pogovor s Placebo



Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.