Baby Can Dance na Metelkovi

Baby Can Dance na Metelkovi

Baby Can Dance na Metelkovi

Baby Can Dance, Ljubljana / Metelkova / Menza pri koritu, 3.6.2006


Baby Can Dance in Veryused Artists bodo gotovo ena izmed najbolj vročih žemljic koncertne jeseni v Sloveniji!
Ne verjamete? Pojdimo po vrsti. V soboto, tako rekoč pet do polnoči, je Siddharta dietično predstavljala pričakovani novi plošček. V Menzi pri koritu na Metelkovi bi takrat že lahko bil zaključen koncert ljubljanske zasedbe Baby Can Dance, a so inšpekcijske službe vrle nam oblasti z vztrajnim šikaniranjem upravljalcev kluba prestavile začetek z 22. ure na, tako rekoč, pet do polnoči. Top lista nadrealistov se je nekoč v skeču, delala norca, da ni še prišlo » pet do dvanajst u našoj kulturi«, ker je ura jutranja in ljudje hitijo po nakupih. Ampak ta šala v Sloveniji z novih zakonom o gostinstvu postaja resničnost. Pomnite, sobotni alarm »pet do dvanajstih« ne velja le za klubske promotorje, temveč za vso kulturno produkcijo v Sloveniji, vključno s Siddharto.


Da je smiselno opozarjati na te napade na klubsko sceno v Sloveniji, pa nas je opomnil prav sobotni koncert Baby Can Dance. Ne pretiravam namreč, če rečem, da je bil ta nastop BCD še eden izmed tiste množice prelomnih predstavitev domačih bendov na Metelkovi ali v katerem koli malem klubu v Sloveniji, ki kasneje pristanejo v »spominskih knjigah« fanov in kritikov kot referenčna mesta dogajanja zgodovinskih preskokov. V primeru BCD ne gre le za preskok, temveč bolj za tretji, odločilni skok. Torej nekakšen troskok, kjer sta prva dva skoka (prva plošča, preprosto poimenovana Baby Can Dance, in druga plošča Move my Heart) izjemna predpriprava za najdaljši tretji skok in mehak pristanek, če že ne v neposredni bližini svetovnega rekorda, pa prav gotovo pristanek onkraj dosedanjega državnega rekorda (tako slovenskega kot jugoslovanskega).
In ta tretji skok je definitivno tu! BCD so namreč v soboto občinstvu v dveurnem nastopu predstavili, reci in piši, 21 novih komadov, ki parajo gate!! Dobesedno, saj se je moja malenkost med navdušenim miganjem uspela s hlačami zatakniti za nekakšen žebeljiček in si natrgati leviske. Ampak novi komadi BCD parajo gate tudi v prenesenem pomenu, saj tako unikatne zmesi bluesa, post-punka, avant-popa, hard rocka in, tudi!, funka še niste slišali. Končno rock za novo tisočletje tudi iz naših logov! Na koncertu se je zdelo, kot da sta prvi plošči preseženi. Da poti nazaj ni.


BCD so bili v soboto na eni strani zasanjano lirični, s prgiščem potencialnih hit balad, plodovi izjemne kitarske navdahnjenosti Dragana Tomaševića, ki jih Branka Smodiš z daleč najbolj samosvojim, obenem žametnim in smirkovim, vokalom na tukajšnjih rockovskih prostranstvih zacopra v čustvenoizpovedne bisere, ki orosijo oko. A po drugi strani so bili  BCD tudi energični, hrupni in raztreščeni po celotnem prostoru, še posebej ko so odigravali zaključne komade, vključno z od fanov zahtevano Move my Heart in novo instrumentalno mojstrovino, v kateri se Branka umakne jam-ajoči trojcu: kitaristu Draganu ter izjemno uigrani, razigrani in suvereni ritem sekciji, ki Roberta Zupančiča na bobnih in Borisa Ruževića Samca na basu. A to še vedno ni vse, kajti BCD so bili nemalokrat tudi domala diskoidni, saj nogam prenekatere pesmi niso dopustile zgolj umirjenega »tapkanja« v ritmu, temveč so gnali dodobra napolnjeno Menzo v plesne korake. Tu je bilo mogoče najbolje slišati, v katero smer jo BCD vse bolj mahajo oz. bi si vsaj sam želel, da jo tjakaj ucvrejo: med melodične, nalezljivo ritmizirane post-punk vode, na sledi denimo kakšnim Gang of Four, a z mnogo več raznolikosti v ustroju pesmi. Kajti ko temu hipnotičnemu pulziranju dodate še Draganov blues in siceršnjo neverjetno eklektičnost kitarske kreativnosti, dobite bend, ki bo meje Slovenije moral preseči. In to prej kot posthumno!
Da so Baby Can Dance bend, ki bi pri nas moral v zelo kratkem času dobiti za srednje velik štadion ljubiteljev, ni dvoma, le povabite jih igrat v vašo bližino, pa boste videli. Še več, ko boste uvideli, da sta Branka Smodiš in Dragan Tomaševič, poleg BCD tudi ključni avtorski tandem izjemnega kvarteta Veryused Artists, v zadnjem času napisala več nadstandardnih (alter?) hitov kot kdorkoli v sodobni slovenski zgodovini, vam bo še kako žal, da niste bili pozimi na koncertu VA v Kudu F.P. ali v Menzi na koncertu BCD, ko se je dogajala prihodnost.


Grega Bulc

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.