Ambasador nasmeha

morillo_1

Erick Morillo, Ambasada Gavioli/Izola, 24.6.2006, vstopnina: 5800 SIT v predprodaji, 6800 SIT na dan dogodka, vzdušje: visokoleteče, morilsko inn začinjeno s prisrčnim nasmehom!

V soparni noči je Ambasada Gavioli gostila čisto posebnega ambasadorja. Zelo aktualno in po mnenju množic, najimenitnejše ime house glasbe. Nedolžnost slovenskega party prizorišča je tokrat vzel elitni ameriški DJ in producent, Erick Morillo.

In ambasador česa je Erick, morilskega priimka(vsaj v slovenskem jeziku)? Najprej neverjetno nalezljivega nasmeha in energije, ki seva povsod, kjer se pojavi. Pravzaprav ga je na medijskem prostoru(ker v njegovo zasebnost naša očesa in ušesa, hvalabogu, ne sežejo) težko zaslediti mrkega pogleda in stisnjenih ustnic. Je ambasador house glasbe v najbolj zadovoljujoči, veseli, shiny-happy obliki, pa vseeno mu vedno uspeva ostati visoko nad mejo pocukranega in zlajnanega. Marsikdo mu očita, da glasbo, ki jo vrti, lahko sliši vsak dan na lokalnih radijih ali tv postajah glasbenega značaja. Ampak to govorijo le ljudje, ki Ericka še nikoli niso slišali v živo. Dobre, stare, zlajnane, tisočkrat slišane in prežvečene hitiče je sposoben preobleči na tak način, da te ob prvih taktih ne prime na veliko potrebo in ti sladkor ne naraste do neslutenih višin. Menda je čar v tem, da vsemu doda del svoje energije, ki tako spremni glasbo in se zlije po vsem prostoru. Ja, njegov nasmeh je tak, da niti ušesa niso imuna nanj.

Poleg odmevne glavne zvezde, so v velikem stilu in zelo internacionalno, razvnemali množico še Mark Ash, Jimithesun in Aleksij z vokalno podporo MC-ja Alexa Donatija. V Mezzaninu pa sta po progresivno udarila Robert G Roy in Alex Dee Groove. Skupni vtis slišanega je bilo všečno, ampak potihem, z blagim občutkom krivde, priznamo, da nas je glavni veleposlanik tako zelo okupiral s svojo interpretacijo house glasbe, da za kaj drugega sploh ni bilo prostora v naših mislih, besedah in gibih. Najlažje bo, da krivdo zvalimo na tisti njegov nasmeh.

Tokratno gostovanje lahko mirne vesti označimo kot enega najboljših, odkar deluje klub. Pravzaprav močno diši po dobrih starih časih, ko je bilo to veleposlaništvo zabave še bleščeče nov klub in ne z(lo)rabljeno staro svetišče, nujno potrebna obnove. Če spremljate sceno, zgodbo gotovo poznate. Ambasada Gavioli, nekoč tempelj raverske raje, stičišče in zbirališče, pripadnikov in iskalcev, novih kultur, nečesa novega nasploh, je s svojim statusom in fascinantnim izgledom predstavljala regionalni klubski ponos, in se postavljala ob bok najelitnejšim klubom v Evropi. Nekoč. Danes je njena podoba, zelo milo rečeno, klavrna. Dotrajana fasada in inventar, gostinska dejavnost na ravni gasilske veselice in ne preveč prijazno osebje, močno načenjajo ugled, ki si ga je klub z leti pridobil. Še vedno po tihem upamo, da se bo na primorskem čim prej našel nekdo, ki bo znal izkoristiti potencial, ki ga prostor ponuja in voditi klub v pravi smeri. Grozi nam, da bomo ostali brez edinega spodobnega(nekoč, danes je ta oznaka že pod vprašajem) kluba v deželi kurji! Nekaj pa še vedno velja, Ambasada ima tisto nekaj. Dušo. Nekaj, zaradi česar se radi vrčamo, pa čeprav skoraj plavamo do toalete, se prebodemo na vzmeti, ki štrli iz sedežne ali nam nesramno drago pijačo postrežejo na kupončke. Ambasada je vseeno privlačna, tako neustavljivo, kot Erickov nasmeh.

Obisk tokrat morda ni bil zavidljiv a kljub temu zelo dober, kar so naznanile že policijske racije na cesti do obale. „Taplavi“ pač vedno vedo kje in kdaj v Izoli kaj dogaja, seveda se ne morejo upreti skušnjavi in se z veseljem priključijo zabavi. Na svoj način. Morillo je svoje delo opravil za čisto petico. S svojim setom, ki je minil brez ene same vinilne plošče, je v Ambasadi ustvaril zelo vročo, plesno atmosfero, s pridihom Ibize in z odlično izbiro komadov držal publiko ves čas visoko nad tlemi. Da zna ustvariti izjemen kontakt z publiko je dokazal proti koncu, ko je s Sinclarovim hitom »World, hold on« v klubu nastalo skorajda koncertno vzdušje. Tisti, ki smo Erick-a že slišali, vemo, da zna tudi boljše, vendar kljub temu nismo iz Izole odšli razočarani. Verjetno se je pri nas malce „šparal“ in je v bistvu s svojim privatnim letalom samo prišel na krajši oddih iz svoje rezidence na Ibizi. Ampak mi mu prav nič ne zamerimo. Za tistih nekaj ur, natančneje 6(da prav ste prebrali, tudi nam je nakonil 6 ur letenja, brez posebne reklame, da bo temu tako! Ampak to je njegova stalna praksa. Vrti, dokler množica hrepeni po še. Marsikdo bi si lahko tole vzel za vzgled!) smo bili tudi mi člani njegovega „Mile high club-a“. In začuda, pristanek ni bil trd. Pristali smo z nasmehom, prav takim, kot ga ima on.

Besedilo: HausMaus in Barbara P.

Foto: Maya

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.