Skin – Fake Chemical State

Skin - Fake Chemical State

Skin – Fake Chemical State

2006, V2 / Dallas 


 


Večina rokerske publike verjetno pozna britansko pevko Skin predvsem kot glavni vokal funky rokerskih zvezdnikov Skunk Anansie. Po treh albumih z omenjeno skupino ter precejšnjo bero tako udarnih in brekompromisnih šusov kot tudi nežnih balad, je leta 2003 Skin kronala začetek svoje sole kariere s kvalitetnim prvencem Fleshwounds. Zdravljenje ljubezenskih ran in osebnih razpotij na Fleshwounds rezultira v kopici melanholije, jeze in razočaranja. Letos se Skin vrača z drugim izdelkom, Fake Chemical State. In plošča je drugače naravnana od prvenca.


 


Fake Chemical State vsebuje 10 bolj ali manj kratkih pesmi, saj je celoten album dolg le dobre pol ure. Tudi to je razlog, da ob manj koncentriranem poslušanju album kar »pade mimo«. Kar ni nujno slaba stvar, saj so komadi verjetno krajši zaradi očitnega razloga: močan naboj energije in jeze, pospremljen z na trenutke zelo glasno in neposredno (kot ponavadi) Skin. Obilica distorzije v kitarskih rifih, hitrejši in trši ritmi, pospremljeni z doživetim vokalom Skin rezultirajo v kvalitetnem in modernem roku. Aranžmaji so domiselni, saj poleg klasičnih rokerskih prijemov vsebujejo tudi nekaj poigravanja z efekti, ki pa jih je res le za vzorec. Za protiutež težjim komadom se seveda na plošči nahaja tudi nekaj pesmi bolj baladne sorte, ki pa ponekod precej spominjajo na nežnejše trenutke v opusu Skunk Anansie – kar pa je morda neizogibna ovira, saj ima Skin zelo prepoznaven vokal, ki se ga hitro poveže s Skunk Anansie. Lirika je tudi na Fake Chemical State (kot že na Fleshwounds) namenjena predvsem raziskovanju medosebnih odnosov ter je mestoma zelo osebna in neposredna, kar pa je že kar prepoznavna značilnost interpretiranja temnopolte pevke. Album je produciran tako, da je v ospredju razumljivo vokal, vendar pa inštrumentalna spremljava kljub temu ne zaostaja ter je glasna oz. tiha, ko to mora biti. Na Fake Chemical State se Skin odloči za sodelovanje s producentom Gordonom Raphaelom, za miks pa pooblasti Alana Moulderja, gospoda, ki je zaslužen za končne mikse legendarnih albumov Downward Spiral (Nine Inch Nails) ter Siamese Dream (Smashing Pumpkins). Poleg omenjenih izdelkov pa Moulder sodeluje z imeni, kot so Moby, The Killers in U2.


 


Fake Chemical State je dovolj dober album, da Skin postavi na mesto trenutno najboljših rokerskih vokalistk. Pozna se, da Skin ni le interpret, kot prenekatera »sodobna« pevka, temveč tudi sodeluje v ustvarjalnem procesu skladanja. Prepričljiv, zelo doživeto odpet in intimen vokal so še vedno kvalitete, ki jih Skin ima in kar je odločilen faktor, da je Fake Chemical State album, ki ni plehek kljub pop pridihu in ne osladen niti na najnežnejših delih plošče.


 


                                                                                                                      Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.