Arcus: »Dokler si nula in nimaš plošče, vsi hodijo po tebi in te dajejo v nič.«

foto: Bojan Okorn

foto: Bojan Okorn

Že pred finalnim nastopom v Graškem Orpheumu smo se pogovarjali s skupino Arcus. Zadnji tedni so bili za perspektivno ljubljansko skupino izjemno uspešni, saj so najprej doživeli velik uspeh na predizboru v Gradcu, nato pa zmagali še na ljubljanskem predizboru za YounGunz Tour. V vadbenem prostoru banda smo se pogovarjali s Kikijem, Vedijem, Rokom in Žigo.



Za začetek bi bilo fino, če poveste nekaj o bandu. Kako, kje, kdaj ste začeli?


Kiki: Začetki so bili pri meni in pri Roku.


Rok: Jaz in Kiki sva se odločila, da bova naredila band. Začela sva igrati in iskati ostale člane – za takrat basista in bobnarja. Oktobra 2003 je bila zasedba popolna, začeli smo vaditi igrati, šli smo na nekaj špilov. Kritike so bile kar pozitivne. Ljudje so bili navdušeni, kar nam je dalo velik zagon. Potem smo izgubili prostor za vaje, ki smo ga takrat imeli na šoli. Nekaj časa smo bili brez prostora, nato smo našli ta prostor, ga spet izgubili…


Kiki: Po tem, ko smo igrali približno 2 meseca, smo se prijavili na natečaj dijaških skupin in dosegli drugo mesto. Takoj na samem začetku smo začeli igrati avtorske komade. Priredb nismo preigravali nikoli.


Rok: Kot vsak band smo imeli veliko problemov s prostorom za vaje. Počasi smo prišli do tega prostora. Vlagati smo začeli v opremo, v nas, prostor. Nato smo šli posnet en studijski posnetek za pesem Can’t Rain All The Time.


Žiga: To je bilo julija 2005.


Kiki: Takrat je bil z nami drug basist – Simon Jovanovič.


Rok: Za to snemanje smo vzeli s sabo v studio tudi klaviaturista. Ker nam je bilo všeč, kar je naredil, smo ga povabili v band. Medtem smo se razšli z našim, sedaj bivšim basistom. Po 3 mesecih iskanja novega basista smo našli Vedija.


Žiga: Oktobra je torej začela igrati takšna zasedba, kot je zdaj.


In to je?


Rok: Na klavitaurah je Jaka, na basu je Vedi, za bobni je Žiga, na vokalu in kitari je Kiki, jaz pa na solo kitari.


Vedi: Posneli smo še en demo. To moraš posneti, da imaš kaj pokazati.


Rok: Vsi hočejo studijske posnetke.


Vedi: Vsi te želijo najprej slišati. Je pa to za eno neuveljavljeno skupino velik finančni zalogaj.


Rok: Dejansko vedno, ko hočeš it nekam igrat, želijo od tebe 3 komade pa še studijski morajo biti.


Kiki: Protislovje – mlad band in studijski posnetki.


Rok: No, oktobra, ko smo začeli delovati v tej zasedbi, smo začeli delati s polno paro. Takrat se je začelo resno deli in od takrat do sedaj smo naredili dvakrat več kot preden smo bili v tej zasedbi.


Kiki: Že preden je prišel Vedi, smo imeli nekaj komadov. 10, nekaj takega. Pozneje smo jih re-makeali, zaradi novega basista in klaviaturista in so tako malo bolj dodelani


Kaj pa ime banda? Kdo je dal idejo za Arcus?


Vedi: Vedno ko smo imeli intervju, to sprašujejo, in vedno malo tipajo okrog. »Ste matematični friki ali ste imeli težave pri matematiki?«. Kakor jaz to razumem, se hočemo že z imenom ločiti od ostalih, stopiti iz množice. In ker nočemo biti kontra ali alter, smo arcus, ker je tudi arcus obratno od.


Rok: Ta ideja arcusa se odraža tudi v glasbi. Naš repertoar zajema zelo širok spekter rocka, v katerega vpletamo od metala, punka, reggaeja…


Vedi: Jaka pripelje zraven tudi kakšno klasiko. Vsi smo raznoliki kot ljudje in vsak prinese nek vpliv v band. In se trudimo, da se to čim bolj pozna pri vseh komadih.


Rok: Ob enem načem komadu ne moreš vedeti, kakšno glasbo igramo. Slišati moraš vse.


Vedi: Nismo prepoznavni po enem komadu.


Kiki: Ni tak vzorec, kot pri bandih, kjer slišiš en komad pa so vsi ostali isti. Drugače je pa idejo za ime dobil Rok, ki je bil ravno v tretjem letniku pa so to jemali. Pred tem smo bili pa Dust&Bone ali pa Avantgarda…


Omenili ste, da igrate rock, ki mu dodajate množico drugih žanrov. Pa se vam ne zdi, da bi bilo lahko to slabo zaradi neprepoznavnosti?


Žiga: Bomo pa prepoznavni po tem, da imamo v glasbi preveč vsega.


Rok: Saj tega ne delamo načrtno. Ideja je in se potem samo po sebi spelje nekam.


Vedi: Saj ni tako, da bi bil en komad ultra metal, punk, vse je tam.


Sprašujem, ker če ljudje ne vejo, v kateri predalčeki bi dali, jim je to že preveč komplicirano.


Vedi: Mi se neradi predalčkamo. Tudi ko se deli letake in gor piše band in žanr, ki ga igrajo, ne moreš vedeti, kako bo to dejansko slišati.


Kiki: Zato sem se tudi jaz spomnil termina postmoderni rock. Iz vseh teh preteklih obdobij prihajajo vplivi, ker smo pač vse to poslušali. To je vseeno rock, poudarek je na kitarah… progresivnem zvoku…


Rok: …pa na basu…


Žiga: …pa na klaviaturah


Vedi: …predvsem pa na vokalu.


(smeh)


Kdo do vas dela glasbo, besedila?


Žiga: Rok in Kristijan.


Vedi: Kiki večinoma naredi besedila, potem mi to pogledamo in podobno je tudi z glasbo.


Rok: Vedno pride nekdo z idejo, potem pa to skupaj dodelamo.


Kiki: Te ideje pa dajeva pretežno jaz in Rok, potem pa to skupaj aranžiramo v Arcus zvok.


Rok: Glasbo kot celoto dela Arcus.


Obstajajo mnenja o tem, da besedila pri vas niso najmočnejši del glasbe. Kaj menite o tem?


Rok: Kaj pa sploh je močno besedilo? Pri naših besedilih gre za občutke, domišljijo… kakorkoli že, Kiki s tem nekaj pove.


Vedi: Če bi nekdo rad imel v besedilih Sartra, naj gre po knjigo, jo prebere pa zraven posluša glasbo.


Kiki: Besedilo nastane kakor nastane, če je komu všeč ali ne. Nekateri gledajo na tekst, drugi ne. Pri nas sta glasba in tekst enakovredna. So besedila, ki so bolj pop, pa tudi kritična, rock…


Vedi: Band pač ne funkcionira tako, da napišeš besedilo, ga daš na page in pustiš, da ljudje glasujejo, ali je v redu ali ne. Mi ne delamo glasbe po naročilu.


Rok: Poudarek pa dajemo na celotno sliko. Ne samo na besedila in ne samo na instrumentalni del. Vse skupaj. Vokal jemljemo kot enakovreden instrument. Če je ljudem všeč besedilo, potem super, če ne, jebiga.


Kiki: Sto ljudi sto čudi.


Imate tako slovenska kot angleška besedila. Kako to?


Žiga: Najprej so bila besedila v glavnem angleška. Ker se je lažje izraziti v angleščini. Tudi glede na to, da je veliko angleščine okoli nas. Konec koncev pa smo v Sloveniji in imajo ljudje vseeno raje slovenska besedila. Več lahko dosežeš na slovenskem trgu s slovenskimi besedili. Dokler ne bomo vsaj približno osvojili slovenskega trga, bomo tudi skušali delati čim več slovenskih besedil, če se pa najde vmes kakšen angleški, pa tudi nič hudega.


Kiki: Obdani smo z angleško glasbo in če poješ v angleščini, naj bi zvenel bolj kul, ker taka glasba prihaja iz Amerike.


Rok: Kaj pa če se s tem, ko poješ v angleščini, postaviš v neko drugo osebo in se na nek način zavaruješ? Da nekaj lažje poveš kot neka druga oseba, če poješ v angleščini.


Vedi: Znaimivo. Jaz na besedila v angleščini vedno gledam kot na neko marketinško potezo. Ker s slovenskim besedilom ne moreš iti ven. Nemci nimajo izven Nemčije kaj delati z nemškimi besedili, Francozi tudi ne.


Kiki: Če greš igrati v tujino, pač potrebuješ angleško besedilo.


Vedi: Tudi če pogledaš Evrovizijo,  čeprav to zdaj ne predstavlja več tega kot pred 20 leti, imeli so tudi verzijo v angleščini. Vsak izvajalec se sicer odloči, ali bo pel v materinščini ali v angleščini, vendar ne glede na to vedno obstaja tudi angleška verzija.


Rok: Pesem mora biti razumljiva poslušalcu. In pri nas je to slovenski jezik, v tujini pa nemški, italijanski, francoski – teh pač ne znamo, zato pojemo tudi v angleščini.


Čeprav pa skandinavski bandi, dokler niso začeli delati v angleščini tako za domači kot za tuji trg, niso bili uspešni v tujini. Ko pa so imeli tudi doma že podporo z angleškimi besedili,  jim je uspel tudi prodor v tujino.


Kiki: Saj v Sloveniji pa z besedili v angleščini ni podpore. En primer je skupina Ksiht. Oni dejansko niso uspeli ravno zaradi angleščine, glasba sama pa je zelo zahodna.


Vedi: Obstaja en kup skandinavski bandov, Abba, Roxete, Europe…, za katera ljudje sploh ne vedo, da so Skandinavci.


Rok: Ti skandinavski bandi so tako veliki, da so vsi sprejeli angleščino kot speven jezik.


Vedi: Večina teh skandinavskih bandov ima še eno skupno lastnost – vsi so najprej uspeli zunaj.


Kiki: Saj tudi naio ssaion so v Nemčiji poznan band, v Sloveniji pa so prezrti. V Nemčiji imajo pa že drugo ploščo.


Ko smo ravno pri naio ssaion. Oni so zmagali na finalu Newcomerja v Grazu. Tudi vi ste se tja prijavili. Kako to?


Rok: Band na ta način dobi koncert, naredi si reklamo, ljudje te slišijo. Vse je zorganizirano, povejo ti, kdaj igraš, in to je to.


Vedi: Mlademu neuveljavljenemu bandu je težko priti do koncertov. Vedno sprašujejo o tem, kje si že igral, ali imaš posnetek.


Žiga: Newcomer je tudi že natečaj z dolgo tradicijo. Saj se tudi mi ne prijavljamo vse povprek. Včasih smo se. Newcomer je pa res kvaliteten, od opreme naprej. Dobimo pa tudi posnetek.


Rok: Videti pa smo hoteli tudi, kje mi trenutno stojimo. Ker mi lahko igramo za kolege, ki nam pravijo, da smo dobri, tu pa prideš nekam kjer te ne poznajo in ti objektivno povedo kako in kaj.


Vedi: Ne gre za to, da pripelješ en kup prijateljev, ki oddajo svoje glasove in zmagaš.


Potem niste računali na zmago?


Vedi: Ne. Nismo šli tja na koncert.


Žiga: Konec koncev imaš pa tudi neko kontro za ljudi, ki ti mečejo polena pod noge. Če nam je pač tam dalo 5 sodnikov toliko točk, da smo zmagali, to že nekaj pomeni.


Rok: V Sloveniji ti vedno govorijo, da si slab. Tudi na YoungunZ je prišel en tip, ki je rekel, da smo totalno razštelani.


Vedi: Če nimaš za seboj plošče in nekega madagerja, in nisi uveljavljen, te nihče ne upošteva.


Mislite da imate možnost za zmago na Newcomerju?


Rok: Že to, da smo prišli v finale, je presežek pričakovanj.


Žiga: Ne pravimo pa, da tega nismo sposobni. Tako kot v polfinalu nismo pričakovali uspeha, pa nam je uspelo. Če se bo to zgodilo še v finalu, pa še toliko bolje.


Vedi: Nastopili smo četrti od 16ih in smo že takoj imeli največ točk. Vsi bandi, ki so prišli za nami, so jih dobili manj. Na koncu sodniki še utežijo vse skupaj, ampak se nam ni nihče približal.


Žiga: Pa tudi ostali bandi so bili zelo dobri. Konec koncev pa pridejo v finale tudi managerji.


Rok: Lani je igral nek band, ki ni niti prišel v finale, vendar jih je opazil manager, ki je rabil točno tak band, in imajo koncerte samo po Nemčiji in Avstriji.


Kiki: Tam je tudi organizacija veliko boljša, pa dobiš tudi kaj plačano. Pri nas je že to, da dobiš potne stroške, velik uspeh.


Vedi: Pride do tega preskoka, da te začnejo bolj ceniti. Pa tonci – ne vsi, ampak tudi če njihova napeljava ni v redu, ti naprej požrejo živce, potem ko pa pride tja uveljavljen band, pa tudi ne dela, pa pomislijo, da morda res nekaj ni v redu.


Rok: Dokler si nula in nimaš plošče, vsi hodijo po tebi in te dajejo v nič.


Očitno ste zelo navdušeni nad Newcomerjem. Zdi se, da bolj kot nad Youngunz?


Vedi: Kje pa! Za YoungunZ imamo popolnoma identično mnenje kot za Newcomer. To je še en špil več. Oziroma možnost, da neuveljavljeni bandi dobijo košček medijske pozornosti. Tega intervjuja ne bi bilo, če se nebi prikazali na YoungunZ in če nebi zmagali.


Kiki: Dejansko je tudi čudno, kako smo zmagali.


Vedi: V nedeljo 23. smo bili na Newcomerju, potem smo bili še dva dni utrujeni od vsega, v sredo so bile neke vaje za četrtek. Mislim, da niti na spletni strani nismo imeli vabila. Nikomur nismo rekli, naj pridejo, ker se glasuje.


Žiga: Tja so prišli tisti fani, ki pridejo tudi, če jim nič ne rečeš.


Rok: Mi nismo nikogar pripeljali. Šli smo igrat in očitno nas je folk zagrabil, ker smo zmagali. Sploh nismo pričakovali. Mi smo pospravljali opremo in ko je bilo povedano, da smo zmagali, nam ni bilo nič jasno.


Vedi: Pa tudi med koncertom po eni uri ni bilo več toliko ljudi. V prvem tednu po tem pa je bilo par premikov – intervju na radiu, tv-ju, za RON…


Kiki: Pa tudi nam se malo lepo zdi zdaj.


Rok: Zdaj, ko smo se začeli pojavljati v medijih in ko bomo šli kam igrat, se bo kdo spomnil, da je za nas že slišal in ne bo več problemov s koncerti


Kiki: In zdaj igramo še z Dog Eadt Dog v Gali hali. Še en koncert več.


Žiga: Pohvaliti je treba tudi organizacijo, ki je bila neprimerno boljša z vsemi Rock Otočci.


Ja, tudi na predizbor za Rock Otočec ste se prijavili, pa ste potem odstopili.


Kiki: Prišli smo naprej, v finale, vendar smo potem odpovedali.


Žiga: Od tega predizbora band tudi nima veliko. Pri YoungunZ smo predskupina Dog Eat Dog.


Vedi: Na Rock Otočcu bi pa ob dvanajstih igrali 12 minut.


Žiga: Smo pa spet šli na ta predizbor zaradi enega špila več. Vendar smo pa tudi tu zmagali  glede na glasove žirije.


Kiki: YungunZ je zelo dobra ideja. Upamo samo, da se bo nadaljevala in razširila.


Vedi: Tisti, ki pridejo enkrat do plošče in založbe, nikoli ne spustijo nikogar zraven, so nevoščljivi. Imam občutek, da založbe v Sloveniji vedno iščejo nekaj, kar je zunaj že doživelo uspeh. Dejansko pričakujejo od tebe, da prideš z že narejeno ploščo. Ampak to je pogojeno z ogromnimi stroški


Pa imate že kakšne plane glede cdja?


Vedi: Sami si ga ne moremo sfinancirati.


Rok: Možno je pa tudi, da bomo imeli probleme glede založb ravno zaradi glasbe. Vse mora biti popredalčkano v smislu, da bandi igrajo vedno eno in isto.


Vedi: Zato je YoungunZ odličen, ker se tak, kot si, pojaviš v medijih, kjer te morda opazijo založbe.


Žiga: Zadnji posnetek smo posneli v studiu Ork v Jevnici. In smo bili zelo zadovoljni s studiem. Če ne CD, razmišljamo o tem, da bi posneli vsaj še kakšen komad.


Zdaj je velik trend, da bandi tu posnamejo CD, potem pa dajo ven naredit zadevo do konca.


Žiga: Saj je ceneje. Sploh, če daš ven CD tudi tiskati.


Kakšne se vam zdijo vaše možnosti za uspeh v Sloveniji? Oziroma, kaj bi za vas tu sploh pomenil uspeh?


Žiga: Po teh zadnjih dosežkih smo dobili nov zagon in več upanja. Radi bi dosegli polprofesionalnost. To, da imamo vse, kar vložimo v band, pokrito z glasbo, ne pa z delom kje drugje.


Rok: Pa neko prepoznavnost – prideš in rečeš »mi smo pa Arcus« in ti ni problem priti do špila.


Kaj pa videospoti? Se vam sploh zdi smiselno snemati glede na to, da se nikjer ne vrtijo prav pogosto?


Rok: Saj se vrtijo. Čarli TV ima to dobro pokrito, PrvaTV ima lestvice. Če imaš spot, ga vrtijo, če ne drugega, daš spot ven takrat, ko izdaš plato, pa ga vrtijo na E+. Če narediš ploščo, je to eno, če pa narediš spot zraven, pa je to velika dodatna promocija.


Žiga: Saj ne moreš glede vsega gledati, ali se splača. Spot se mi zdi ena zanimiva izkušnja, ki bi jo jaz rad doživel. Konec koncev me zanima, kako vse skupaj izgleda. Tudi dela studiu nisem poznal, pa sem bil navdušen. Ni važen samo efekt, ampak tudi izkušnja za band.


Rok: Spota pa ne bomo šli delat brez plošče.


Žiga: Spot bi nam lahko založba plačala, če bomo že ploščo sami financirali.


Pa imate že kakšne kontakte z založbami?


Žiga: Pogovarjali smo se z nekimi producenti, sicer pa zaenkrat še ne iščemo tega. Mogoče se bo pa kakšen zunanji v Grazu pojavil. Pobožne želje. Konec koncev so v žirijah ljudje, ki imajo neko veljavo. Če so nas dali na prvo mesto, nas bodo morda komu priporočili. Bomo videli, zaenkrat nimamo kontaktov z založbami.


Rok: Producenti te pa vedno najdejo in bi radi posneli ploščo. Ampak s čim?


Kje ste imeli do sedaj najboljši koncert?


Rok: Pred Newcomerjem Orto bar. Tam je bila fenomenalna energija, odlična povezava znotraj banda.


Žiga: Orto je le Orto.


Rok: Po Ortu pa Newcomer in YoungunZ.


Žiga: Bilo je odlično ozvočenje.


Rok: Najbolj grozno je, ko prideš na špil, pa ugotoviš, da imaš v prostoru za vaje boljšo pokritost. Orto na prvem mestu, nato pa Newcomer pa Youngunz.


Žiga: Pri Newcomerju je bilo morda slabo, ker je bilo vse tako na hitro. Pa meni je bil zelo všeč Trzin, v klubu Orange. Spodaj je lokal, zgoraj pa diskoteka in medtem, ko smo mi spodaj igrali, so imeli zgoraj party.


Rok: Bilo je noro doživetje. Vsak koncert je filing zase. Vse, kar naredi za nas slab koncert, je, če se ne slišimo. Če nimamo pogojev, da igramo.


Žiga: Ne vem, kdo se spravlja delat koncerte brez opreme. Ko vidiš, koliko je po Sloveniji vedno koncertov, dejansko jih pa večina ne štima s tehničnega vidika.


Rok: Jaz in Vedi pripravljava, iščeva prostore za turnejo v novem šolskem letu. Pa gledaš kakšne klube in bare, ki nimajo opreme. Zakaj potem sploh koncerti?


Žiga: Ko bomo imeli koncerte, bomo dali veliko več na ozvočenje, kot na kaj drugega. Raje, kot da mi več denarja potegnemo.


Rok: Še vedno nam gre za špil. Raje smo v minusu, kot da zaradi opreme naredimo slab koncert. Vsak ima kdaj slab dan, če ti pa oprema ne dopušča igranja, potem se ne da narediti nič.


Kaj bi delali, če ne bi bili v bandu?


Rok: Žiga in Jaka bi se v vsakem primeru ukvarjala z glasbo, ker hodita na srednjo glasbeno šolo.


Je še kdo od vas klasično izobražen glasbenik?


Rok: Kristijan ima narejeno nižjo glasbeno za kitaro. Basist je pa letos sprejet na srednjo glasbeno, narejeno ima tudi osnovno glasbeno za klavir. Sicer smo se pa vsi nekje učili. Jaz sem se učil na Musicavivi.


Žiga: Zdaj je pa matura in se je malo ustavilo za dva meseca. Kristijan je popolnoma predan bandu. Sicer študira zraven kulturologijo, ampak zelo malo.


Imate pa tudi kar veliko bazo fanov.


Rok: To so naši prijatelji, pa punce, znanci  nas podpirajo. In dejansko se z vsakim koncertom ta krog veča.


Žiga: To je tudi naš cilj. Pa od vse povsod pridejo.


Rok: Pa oni nas gor držijo, oni dajejo nam energijo, da mi damo še več od sebe, da naredimo dober špil.


Super. Hvala za vaš čas. Pa veliko uspeha še naprej.


MojcA SelaK

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.