Z Liebingom do jutra

liebing_03

Funfactory, 14. 4. 2006: Explicit Musick; Stardome: Es ist Freitagaaabend…

Bil je petek zvečer! V Funfactory smo prispeli dovolj zgodaj, da smo brez čakanja opravili formalnosti na vhodu, zasedli točilni pult in skoraj v celoti slišali set prvega DJa na tehnaži, ki smo jo še posebej nestrpno pričakali tisti ljubitelji techna, ki nam shranz pač ne potegne…


Ian F (www.flow-management.net) je začel bolj progresivno in prav nestrpno sem se razgledovala po še praznem plesišču v želji po bolj trdih  ritmih in dvigu atmosfere, tako značilne za techno evente. Z live actom Briana Sanhaji-a (www.enable-recordings.de) se mi je želja pričela uresničevati, saj se je ob vedno močnejšem bobnenju iz zvočnikov plesišče hipoma napolnilo, nestrpnost pa stopnjevala. Potešil jo je prihod nemške legende Chrisa Liebinga (www.enable-recordings.de) nekaj po drugi uri. Liebing je postregel s prepoznavno dokaj trdim setom, v katerem ni manjkalo izrazitih prehodov in močnih basov, ki so povzročali evforične užitke plešoči množici. Neverjetno je njegovo komuniciranje s publiko; Liebing nam je ob rolanju mahal, plesal, se smejal in se na splošno odlično zabaval. Nekajurni set je zaključil okrog pol sedme zjutraj, ko je ob sestopu iz oblakov (ali ste kdaj opazili, kako visoko je v Funfactory-u nameščen DJ?) še nekaj časa prijateljsko kramljal in se fotkal z navdušenci.


Tudi sama sem bila navdušena. Ker na masovke bolj trde narave zahajam le občasno, me vsakokrat znova očara vzdušje, ki se na takih prireditvah ustvari. Kombinacija techna, mladosti udeležencev in še katerega dejavnika povzroči, da se ustvari ozračje, nabito s pozitivno energijo. Kar nekajkrat nisem mogla odtrgati oči od vseh gibajočih se teles, ki so se zlila v eno veliko čarobno migajočo plesno evforijo ob pogledu iz balkona. Gneča je bila ravno pravšnja; Italijanov za spoznanje manj kot mladoletnih. Slednjih nisem opazila vse do jutra, ko sem z iskrenim začudenjem spranega in utrujenega človeka buljila v nekako trinajstletno Barbie, ki je zavila z očkami, našobila ustnice in mi suvereno začebljala, da me prav nič ne briga, koliko je stara…Tedaj mi je potegnilo, da verjetno ni sama, da z mojega mobija ni klicala mamice in da sem ponovno jaz tista, ki je že pred urami izklopila detektorje za pinki in roza, tako značilni za mlajše udeležence. A se ne pritožujem; k vzdušju, ki ga tako opevam, levji delež prispevajo prav še ne zdolgočaseni mlajši pripadniki scene.


V nasprotju z osrednjim dogajanjem je manjši floor (ali karkoli že je zame klavstrofobičen prostor, ki ga ponavadi uporabljajo v namene manjšega floora) ob odsotnosti glasbe in prisotnosti pridušenih pogovorov, lociranih na območje barskih stolčkov in pultov, čisto rahlo spominjal na mrliško vežico. Ob kar velikem barskem delu na drugi strani kluba, kjer je bila stacionirana tudi Drogartova ekipa z vodo, sadjem in vsem, kar spada poleg, bi lahko tukaj, če že drugega ni bilo v načrtu, vsaj radio prižgali…


Tekst: mm(ojca)


Foto: Živa Lovšin

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.