Sick Of It All: »Počutimo se kot pri dvajsetih letih«

Sick Of It All: »Počutimo se kot pri dvajsetih letih«

Sick Of It All: »Počutimo se kot pri dvajsetih letih«

Legendarna hardcore zasedba Sick Of It All bo v teh dneh izdala svojo novo ploščo »Death Of Tyrants«. Samo dan kasneje, 19. aprila, pa bo ta skupina gostovala tudi v ljubljanski Gala Hali na Metelkovi. Ob izdaji nove plošče in prihajajočem koncertu smo se pogovarjali z enim od dveh ustanovnih članov Petom Kollerjem.


Vsi vemo, da je letos vaša 20. obletnica delovanja. Pripravljate kakšno posebno praznovanje, saj se s tem ne okiti ravno veliko hardcore zasedb?


Da, 18. aprila izide naša nova plošča »Death Of Tyrants«, tokrat za založbo Century Media, prav za priložnost 20-letnice našega delovanja pa pripravljamo še našo »tribute« ploščo, na katero smo povabili skupine, ki smo jih sami izbrali in vemo, da so nas kdaj poslušale oz. nas imele rade. Sepultura dela priredbo »Scratch The Surface«, Dropkick Murphys delajo »Step Down«, sodeluje pa še ogromno drugih bendov. Vsi med njimi pa bodo igrali skladbe tako kot bi jih naredili oni sami, tako bodo recimo Dropkick Murphys v aranžma dodali škotske »backpipe«. Plošča naj bi izšla v mesecu oktobru, poleg tega pa v mesecu juliju pripravljamo specialni koncert v New Yorku, ki ga bomo, upam da, tudi posneli in izdali na DVD-ju.


Vaša nova plošča »Death Of Tyrants« bo torej  izšla 18. aprila letos. Na promocijskem izvodu najdemo 15 skladb, ki pa so razrezane na skoraj 100 kratkih, manj kot minuto dolgih delov. Je to kak konceptualen trik, poiskus zaščite vašega albuma pred morebitnim kopiranjem ali je to le promo verzija albuma?


Res? Wow, tega sploh ne vem. Najbrž je to res samo promo verzija. Bom pa vprašal naprej, saj tega resnično ne vem.


Vrnimo se v leto 1986. Takrat je bila scena povsem drugačna. Kakšna je razlika med tistim časom, ko ste sami vstopali v hardcore in kakšni so bili problemi takrat, sploh v primerjavi s sceno danes? Kakšna je bila splošna razlika pojmovanja hardcora takrat in danes?


Mi smo prišli v hardcore predvsem zaradi tega, ker kot otroci nismo imeli toliko različne glasbe na voljo in smo kmalu prešli na tršo glasbo. Bobnar Armand nam je povedal, da v klubu CBGB v mestu vsako nedeljo furajo hardcore/punk in metal. Začeli smo zahajati tja in se prvič spoznavati z ljudmi, kot smo bili sami. Med opazovanjem teh bendov se nam je zdelo, da tudi mi lahko počnemo nekaj podobnega, saj se nam stvar ni zdela tako težka za odigrat. Poleg nas je bilo tam še veliko zasedb, ki so postale pomemben del newyorške hardcore scene. Tako smo tudi mi zaštartali svojo skupino, ampak takrat je bila scena bolj odprta, ni imela nekih norm, kako je potrebno igrati, vsak jo je dojemal malce po svoje, bili smo prijatelji. Igrali smo zaradi nas samih, sedaj pa večina skupin gleda samo še na to, kako bodo izdali svoj prvi album in poskušali nato podpisati pogodbo s kakšno veliko založbo ter zaslužiti čimveč. Ni več duše, poleg tega pa se fantje ne zavedajo, da s hardcorom ne moreš kaj dosti zaslužiti. Hardcore je in bo ostal agresivna glasba, ki je ne bodo vrteli na veliki večini radijev ali MTV-ju, posledično pa seveda na moreš tudi kaj prida zaslužiti. Pri hardcoru moraš biti zvest samemu sebi.


Torej ste v teh 20 letih, kolikor že nastopate, ostali zvesti samim sebi? Kako je sploh mogoče, da ste v formi konstantno že toliko časa in kako sami sebi razlagate dejstvo, da niste več mulci, igrate pa še vedno?


Mislim, da smo na sceni tako dolgo, ker ljudje vidijo, da smo zvesti svoji glasbi. Mi nismo trendovski bend, ki menja svoj stil vsako leto, za vsako novo ploščo, nato pa kmalu razpadejo. Smo to, kar smo bili na začetku. Skupine, ki hitro menjajo stile tudi hitro izginejo, mi pa smo hardcore bend in smo to tudi ostali skozi vseh dvajset let. Sick of it all nočemo menjati stila, mi hočemo ostati taki, kot smo. Če bi hoteli imeti skupino, ki bi zvenela drugače, bi ustanovili povsem drugo zasedbo in štartali znova. Prav zaradi tega najbrž nastopamo po celem svetu in smo povsod dobro sprejeti. Glavni problem glasbe danes je, da ljudje niso več to, kar so, temveč pred seboj vidijo samo še denar in zaslužek. Zato so mi všeč scene po drugih državah, kjer je veliko več prvinskosti.


Govoriš o globalni sceni. Sick of it all ste veliko potovali po celem svetu. Kako torej vidite evolucijo hardcora v državah, ki so sprva le plašno konzumirale hardcore?


Ooo, globalna scena se je zelo razširila. Recimo, ko smo prvič igrali v Novi Zelandiji je bila scena sicer precej velika, a so tja prihajali predvsem ameriški bendi. Potem, ko smo prvič nastopili tam, pa je nastala cela plejada mladih in izjemno perspektivnih bendov, saj tudi sami vedno vzpodbujamo ljudi, da nekako »sforsirajo« lastno sceno. To je bolje za vse. Oni sami ustvarjajo in vzgajajo lastno sceno, saj bi bilo brez veze čakati, da bo tistih nekaj skupin prišlo naokrog vsakih toliko let. Njihovi domači bendi tako dvigujejo zavest hardcora in tam igrajo vsak teden. Tako je njihova scena velika in so prihodi hardcore skupin od drugod le češnja na tortici. Tudi v splošnem se je scena izjemno razvila tako v južni Ameriki, kot tudi v Evropi in Aziji.


Pojdimo iz globalnega sveta nazaj v New York in se ustavimo pri vaših besedilih. Očitno je, da ste bili vedno pod vplivom političnega dogajanja v svetu. Kako torej vidite trenutno politično situacijo v svetu in ZDA ter kaj je pravzaprav po vašem narobe z Združenimi državami? Vsi vemo, da ste bili vedno precej politično ozaveščeni….


Situacija je precej obupna tako v ZDA kot globalno. Zdi se mi, da prav vsi svetovni voditelji delujejo le zaradi lastnih interesov, prepoznavnosti in denarja. Ni več pomembna država in ljudje znotraj nje. Ne pomagajo svoji državi, ne pomagajo državljanom, pomagajo le nekaj njihovim najožjim prijateljem in svoji družini. Kmalu postanejo neka super elita znotraj politične super elite in to se dogaja pred očmi celega sveta. Poglejmo samo predsednika Georga Busha in njegovega zločinskega kolega Dicka Chaneya. Vse, kar počneta, je to, da služita denar za svoje prijatelje in družini, ki sta tako ali tako super bogati. Nič denarja ne gre nazaj v državo, ameriški deficit je najvišji, odkar ZDA sploh obstajajo. Torej imamo največji državni deficit, ki se ga je Bill Clinton recimo med svojim predsednikovanjem popolnoma znebil. Nikomur nismo bili nič dolžni, sedaj pa smo dolžni velike milijone, Bushu pa je vseeno in se niti ne bori, da bi to, kar je zavozil, poskušal popraviti. On sam pa pri tem seveda ne izgublja denarja, temveč ga le kopiči.


Okej, vrnimo se k glasbi. Pred kakimi desetimi leti, ko ste podpisali pogodbo z veliko založbo Elektro records, ste doživeli veliko pripomb, češ da ste se prodali. Kako je to vplivalo na vas, navsezadnje ob pogledu nazaj vidimo, da je bila to tudi edina vaša plošča na veliki založbi?


Osebno mi je vseeno kaj menijo tovrstni ljudje. Zamenjali smo veliko tako manjših kot večjih založb, iščemo čim boljše pogoje, čim boljšo promocijo, glasba pa se zato, ker smo šli na Elektro, ni spremenila niti za kanček. Problem bi bil, če bi se naša glasba zaradi tega spremenila, vendar se ni. Kako lahko nekdo sploh reče, da smo se prodali? Celo življenje sem posvetil temu bendu in hardcoru. Vse je odvisno od hardcora, zame in za mojo ženo, za ostale člane skupine in njihove žene. To je naše življenje. Komu smo se torej prodali? Vsak dan zadnjih dvajset let živimo in dihamo ta hardcore. Prav vsak dan. Hardcore je postal način našega življenja, večina teh ljudi, ki so nas označili za prodane, pa najbrž niti ni več v hardcoru.


Govoriš o spremembah ljudi in mentalitete bivših hardcorovcev, ki to danes niso več. Po eni strani se to vidi tudi pri vašem občinstvu. Prišla je neka nova generacija fenov, pa tudi nasplošno se je glasba spremenila. Trenutno se dogaja nekakšen »emo revival«, vi pa nikoli niste bili besedilno tako zelo osebni.


Odlično je, da te skupine delajo svojo stvar, pa naj bo to emo ali metalcore, zdi se mi v redu, če se najdejo v tem, ampak mi ostajamo mi. Nas vse to ne zanima, glasbo jemljemo po svoje, poslušamo pa seveda tudi njih. Dokler se njihova glasba čuti, je vse okej, problem nastane, če se te skupine nenehno spreminjajo v skladu s trendi in nam poskušajo dopovedat, da je to tista prava stvar. No, taki mi gredo pa zelo na živce.


Ob poslušanju vaše nove plošče se še vedno čuti vaša strast ob igranju glasbe. Zanima me ali je vaša glasba zgolj kopija vas samih ali je to le vaš nikoli se spreminjajoči stil. Sploh čutite kakšno napredovanje pri vaši glasbi?


Hvala, da si opazil to našo strast, ravno to nam tako veliko pomeni. Kot sem rekel, smo to mi. To počnemo tako, kot sami hočemo. V glasbi vseeno napredujemo, bolje obvladamo svoje inštrumente, vendar še vedno igramo to, kar imamo resnično radi. Zakaj bi se sploh spreminjali, to je glasba, ki jo resnično radi igramo tudi v živo in se ob njej počutimo odlično, zato smo tudi ponovno naredili tako ploščo, pri kateri lahko prepevate in skačete z nami, tudi v vašem mestu.


Zdi se mi, da ste tekom svoje kariere vedno stremeli k nekakšni boljši prihodnosti. Je ta jeza, ki se jo da začutiti ob poslušanju vaše glasbe, le vaše orodje? Kako to, da v svojem sporočilu pravzaprav zvenite izjemno pozitivno?


Super vprašanje. Zelo mi je všeč, da nekdo izpostavi to našo pozitivnost, saj je mnogi niti ne opazijo. Mnogi vidijo samo ime in pravijo »te Sick of it all so skupina, ki se nenehno le pritožuje, pravijo, da smo nekakšen »hate« bend. Očitno nas te ljudje niso nikoli zares poslušali ali pa so nas poslušali zelo površno, mogoče niso brali naših besedil? Kdo pri zdravi pameti ne bi iskal rešitve problema ali iskal boljše prihodnosti?


To sem pravzaprav vprašal zaradi tega, ker ste bili izpostavljeni velikemu pritisku, ko je mladenič iz Massachussetsa ubil nekaj svojih sošolcev, oblečen pa je bil v Sick of it all majico.


To z nami nima prav nobene povezave. Kot si sam opazil, so naša besedila zelo pozitivna, zato ne vem, s čem bi ta fant lahko povezal nas z nekim streljanjem. To je bolno. Oblečeno je imel našo majico in to je vse. V kolikor bi oblekel kakšno drugo majico, bi pa drugim težili. Mi s tem res nimamo čisto nič in seveda tega ne odobravamo.


Za konec recimo še kakšno besedo o prihajajoči evropski turneji. Vaš razpored koncertov je nabito poln. Kako je torej z vašo kondicijo, saj niste več tako zelo mladi, kot ste bili? Bodo zaradi tega kakšne spremembe ali bomo videli koncert podoben tistemu izpred recimo desetih let?


Vsak dan delam samo na tem, da bom v formi za koncertno turnejo. To je ultimativni užitek vsakega glasbenika. No, vsaj moral bi biti. Nastopi in zedinjenje s publiko je nekaj najboljšega, kar lahko doživiš! Vsak dan vadim. Sem v najboljši kondiciji svojega življenja. Sem bolj pripravljen, kot takrat, ko smo pričeli s koncerti in se nisem niti zavedal, kako pomembna je kondicija. Zato si lahko privoščimo tudi tako brutalen urnik, kot ga imamo. Koncerti so po mojem še bolj energični, kot so bili pred desetletjem, saj na odru pustimo vso svojo energijo in se resnično zabavamo. Mislim, da smo celo malce bolj udarni, kot smo bili doslej.


Kaj pripravljate za koncert v Ljubljani in kako vidite vso to mladino, ki je več kot enkrat mlajša od vas in se zlije v množici skupaj z ljudmi, ki vas poslušajo že 20 let?


Najbrž pričakuješ, da bom rekel, da pripravljamo nekaj posebnega, vendar ne bom. Pripravljamo tak koncert, kot povsod drugje, in nočem lagati, da bo pri vas nekaj povsem drugačnega. Igrali bomo, na koncertu bomo od sebe dali čisto energijo! Kar se tiče mladine, je super, da pridejo na koncert, ker bodo lahko v živo videli, kako je to, ko ljudje govorijo o »stari šoli«. Stara šola hardcora je polna energije, v njej je le resnična glasba. Zanimivo je videti tudi, ko na naš koncert pridejo ljudje naše starosti s svojimi otroki. To si štejemo v veliko čast!


Hvala za intervju, veliko sreče z novim albumom in s turnejo!


Hvala tudi vam in vsem fenom v Sloveniji, ter organizatorju (Društvo KAPA, op.), ker ste nas povabili v Ljubljano. Se vidimo na koncertu, uživali bomo skupaj s staro in novo generacijo!


Jizah

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.