Placebo – Meds

Placebo – Meds

Placebo – Meds

2006, Virgin records / Dallas


 


Po dveh letih in pol se Placebo vračajo na glasbeno sceno z novim albumom Meds, ki naj bi po spogledovanju z eksperementiranjem na prejšnjih dveh albumih pomenil odmik nazaj k prvotnemu zvoku. Zvoku, s katerim jim je leta 1996 kot anonimnežem s prvim singlom Nancy Boy uspelo narediti malo revolucijo, oziroma zvoku, kjer so v čarobno kombinacijo združili čiste kitarske pejsaže in poženščen Molkov vokal, del tega pa zavili v melodične punkrock ritme. Že na drugem albumu, ki velja kot očiten pokazatelj razvoja in mnogim glasbenikom predstavlja pravo nočno moro, so do izraza poleg že prikazanih vzorcev prišla tudi nežnejša in otožnejša besedila, ki jih je Molko z izrednim čutom za interpretacijo povzdignil med neponovljive presežke. Če sta Black Market Music in Sleeping With Ghosts nekoliko očitneje koketirala z elektroniko in v zvočno sliko vpletala druge žanre, se tokrat Placebo resnično vračajo k staremu-novemu zvoku, ki pa s seboj prinese še kaj drugega…


 


Celostna podoba novega albuma Meds se torej še vedno giblje med čustveno refleksijo in glasno kitarsko eksplozivnostjo, ki pa ne rezultira v brezčasne melodije tipa Every You Every Me, s kakršnimi so nas v preteklosti že razvajali. Brian Molko tudi tokrat v nežnejše skladbe vlaga vso svojo ženstvenost, vendar pa njegovemu sicer izjemenemu vokalu primanjkuje tiste širine, s katero bi skladbe popeljal v novo dimenzijo, ki bi ovrgla grenak priokus, da so nam v podobni obliki to enkrat že servirali. Povedano konkretno, kar poskušajo na novem albumu z baladami Pierrot for Clown, Follow the Cops Back Home, idr. smo v nekajkrat boljši obliki že slišali v nepozabni Without I’m Nothing, v katero se je angažiral tudi sam David Bowie, ali My Sweet Prince. V Broken Promise se v oporo kot drugi vokal pojavi Michael Stipe, čigar glas vendarle poda dodatno težo, a še vedno ne izrabi v celoti potenciala, ki ga močan refren ponuja. Prvi single Song to Say Goodbye z godali, ki spremljajo tipično ‘placebovsko’ melodiko, spada med svetlejše točke albuma, ki povečini sicer izstopajo med bolj popovsko usmerjenimi komadi, a se v povprečju nekoliko posiljenih balad, ki mestoma zahajajo v pretirano melanhonijo, prehitro izgubijo.


 


V preteklosti je bila v domeni tria prav ta vrlina, da so znali intimni atmosferi vdahniti tudi kanček alternativne note, hkrati pa z alternativo ostati v začrtani meji za uho všečnih zvokov. Kako se Placebo obnesejo na živem nastopu, bomo lahko že 14. junija preverili na ljubljanskem nastopu, kjer bodo kot predskupina nastopili pop elektronikom Depeche Mode.


 


 


Jurij Bizjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.