Grajski vitraž: Marko Hatlak

marko_hatlak_grajski_vitraz038

Marko Hatlak, Škofja Loka / Grajski vitraž, 30.3.2006


 


V okviru ciklusa glasbenih večerov v Škofji Loki Grajski vitraž je v četrtek 30. marca nastopil Marko Hatlak, ki je s svojo predanostjo harmoniki in glasbi, za dobro urico odpeljal na potovanje v neznano, le majhno množico ljudi.


 


Neznano potovanje zato, ker je glasba skozi njegov instrument zvenela nekoliko drugače kot smo vajeni, majhno množico pa zato, ker ambient ni dopuščal več. Sicer tudi tako grajska kapelica škofjeloškega gradu ni bila napolnjena do zadnjega kotička, ker harmonika na žalost še vedno za veliko večino ljudi ni spoštovanja vreden instrument, je skratka samo instrument namenjen veseljačenju in preigravanju starih domačih viž ob kozarčku vina. Vsi, ki smo bili tam smo spoznali veličastnost in čutnost instrumenta, ki se je zlival z vsem.


Preprosta, majhna, na prvi pogled nezahtevna kapelica je v soju sveč postala veličastna in neskončna, ko pa so, kot lahen vetrič po njej zaplavali nežni zvoki, ja tudi tega je sposobna harmonika, je bilo vzdušje več kot le fantastično, čarobno in od časa do časa kar malce strašno. To se lahko zgodi samo ob tako profesionalnem izvajalcu v prostoru, ki premore kar največ akustike.


Marko, ki je tudi redni član skupine Terrafolk, je za tokratni koncert izbral le delček vsega kar je ustvaril do sedaj in sicer klasične Bachove korale, Tango nuovo ter samo kratek del Piazzole. Ni nepomembno vprašanje, kako to zveni na harmoniki. Odgovor, da fantastično, vemo le tisti, ki imamo to možnost slišati. Za ostale pa: Tudi jaz sem si, ko sem že nestrpno čakala začetek, zastavljala to vprašanje. Presenečenje, in novo spoznanje. Umetnost pač nima okvirov v katerih bi delovala in vsak, ki ima v sebi vsaj malo ljubezni do nje, se bo strinjal z mano. Harmonika je instrument prihodnosti, ima vse vendar ne za vsakogar. Marko je v njej našel veliko, vendar, kot priznava sam, še zdaleč ne vsega.


Vsi, ki smo prisluhnili melodiji in opazovali izvajalca, smo zaznali neverjetno vez med njima, stapljala sta se v vsakem tonu, in se prelivala tako v žalostnih kot v veselih trenutkih, še celo bojevanje je bilo prefinjeno, da le nebi drug drugega ranila.


Ura je minila prehitro in za konec si je Marko sam, seveda tudi zaradi naše prošnje, zaradi izjemne akustike zaželel še zapeti in si izbral Mlakarjevo pesem.


Naj vam za konec povem še nekaj o Marku Hatlaku ali bolje o njegovi poti do tu. Prihaja iz idrijskega prvinskega domačega okolja. V Ljubljani je obiskoval srednjo glasbeno in baletno šolo. Študiral je na Visoki šoli za glasbo Franz Liszt Weimar, in študij končal z najvišjo oceno. Njegova želja je bila nadaljevati študij pri profesorju Stefanu Hussongu, in ne boste verjeli, na novoletnem koncertu je na odru Gallusove dvorane nastopil prav v duetu s svetovnim akordeonistom Stefanom Hussongom v spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Igral je tudi z Moskovsko filharmonijo ter koncertiral po Nemčiji, Italiji, Poljski in Franciji. Sodeluje pri projektih znanih slivenskih glasbenikov, je ustanovitelj skupine Funtango in je tudi član zasedbe Terrafolk.


 


Nina Mavsar


foto: Damjan Demšar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.