FantomasMelvins BigBand – Kaos ali Kozmos?

111



Za ogrevanje občinstva je v prvi vrsti bil poleg Oddatteeja zadolžen Dälek, še en gojenec Pattonove neodvisne založbe Ipecac, ki vse nas, glasbene mazohiste in bulimike, že nekaj časa sili k bruhanju. In vsi ob tem neizmerno uživamo. Le kako ne, ko smo bili izpostavljeni eksperimentalnemu vežbanju podtalnega (underground) tipa mastno-debelih beatov in nasilno-tiranskih stihov, ki so se zlili v zlitino raznovrstnih glasbenih učinkov (krautrock, psihedelija, elektronika, beatnik ter kanček orientalske godbe). Ta zgoščen, mračen, kontrasten, industrial zvok se je kakšno uro širil po prav tako mračnem, podtalnem in duhomornem prostoru Cvetličarne in rezultanta je tako lahko le en velik hip-hop-industrial eksperiment. Ob koncu koncerta je Dälek v zelo srčnem duhu pozdravil publiko in vsem dal vedeti, koliko mu pomeni nastop v Ljubljani: »We love you Ljubljana, every time we play here…we really want to thank you motherfuckers«.


 


Kmalu po zaključku Dalekovega nastopa se je prizorišče pričelo nervozno polniti. Fiksirani pogledi na nabito poln oder z dvema setoma bobnov na levi, v sredini mogočni boksi, na desni pa famozne tehnikalije »dirigenta« so samo še prispevali k neučakanosti občinstva na šesterico glasbenikov. Da ne govorim o učinku zvočnega izbora nevidnega Dj-ja, ki je temeljil na zvočnih kulisah a-la Tool, Isis, Mastodon, Meshuggah… med nastopoma.


 


Mogoče klišejsko, vendar FantomasMelvins BigBand lahko opišem samo kot neponovljivi ‘unikat’ in to v najbolj dobesednem pomenu besede – sound prehaja od skrivnostno subtilnega do brutalno surovega. Praktično nemogoče se je odločiti, v kateri glasbeni predalček jih uvrstiti, pa vendar je mogoče čutiti vplive horror–hardcore/death metala z neprestano prisotnimi ‘cartoon’ in ‘soundtrack’ elementi.


 


Prvi del nastopa je bil rahlo konfuzen, predvsem v znamenju klasičnih Fantomas fanov. Orkester je s kirurško natančnostjo nanizal kar nekaj glasbenih sličic z njihovega zadnjega izdelka Suspended Animation. Tako je nastop bil v duhu »cartoon« zvokov specialnih zvočnih efektov, ki kot da bi spremljali risane junake v vrhuncih akcije. Po polurni mutaciji zvočnih efektov in druge zajebancije… in bolj malo godbe s strani Melvinsov, se je nastop preselil v soundtrack teme albuma  The Director’s Cut iz leta 2001, v okviru katerega je orkester predstavil filmski skladbi The Omen (Ave Satani) in Cape Fear. V drugem delu koncerta pa so na svoj račun prišli Melvins fani, saj smo bili priča kar nekaj skladbam, ki jih lahko po večini najdemo na njihovi live plošči Millenium Monsterwork (Good Morning Slaves, Cholo Charlie, Ripping Chicken Meat, Melvins-The Bit, Skin Horse…)  ter tudi na verjetno najvidnejšem Melvins albumu Houdini (Night Goat, Hooch, Honey Bucket, Hag Me). Ni odveč omeniti, da je poleg neverjetne natančnosti in mojstrske naštudiranosti bend uprizoril tudi zanimivo minutko spontanosti, kar je Patton prikazal v (ne)spretnem diriganju oz. signaliziranju obema bobnarjema, ki sta Pattona skušala »ujeti« v seriji tolkalskih izbruhov. Podoben odziv je dirigent skušal izzvati iz frontmana Melvinsov, vendar King Buzzo na kaj takega ni bil najbolje pripravljen. Tako nam je Patton vnovič z nasmeškom na obrazu dal vedeti, da je peterica na odru v neprizanesljivi vlogi sužnjev, sam dirigent pa njihov gospodar. Mimogrede, tudi sam King Buzz je Muski (Muska, št.7-8/04) hudomušno priznal, »da v Fantomas nisem glavni, tisti, ki piše komade. To je Mike, to je Mikov projekt. Jaz ustvarjam v Melvins, tam sem glavni. Tu pa igram kitaro in v bistvu počnem to, kar Mike želi…/…/« Morda je vprašanje Kaos ali Kozmos? povsem odveč?, saj se kozmos, kontrola ter znanstvena natančnost ponuja kar sama. In to prav gotovo velja za vse njegove apostole. No, pa nazaj k spontanosti in svobodi – piko na i glasbenemu izražanju je dal basist Stone, ko je sredi koncerta z žico pripeto na ne-vem-kaj ustvarjal groteskno zvokovje. Čista zajebancija, ki jo je občinstvo sprejelo zelo pozitivno.


 


Nastop bi najlaže predstavil v luči analogije s predočitvijo stripa. Na podoben način kot funkcionira strip, funkcionira tudi njihova glasba – sestavljena je iz zaporedja glasbenih ‘sličic’, ki si sledijo podobno kot okvirčki v stripu. Kitare polne surovega šusa se lahko nepričakovano »očistijo«, sound je poln obratov, histerije, depresije, strahu, … naspidirani bobni tokrat dveh bobnarjev (Lombardo in Crover), nežni keyboardi, specialni sample efekti, … in seveda razkačenost Pattonovega vokala nas pahnejo v, bolj ali manj, rahlo dezorientiranost in občasno neposlušljivost. Odveč je dodati tukaj, da pri Pattonu vokal ne pomeni samo dejanskega glasu, ampak tudi razni ‘zvoki’ iz njegovih ust, globoko in glasno dihanje, ustvarjanje ritma, itd. Vsekakor jim moram priznati učinek nepozabnosti in surprise efekta.


 



Za RON si je na koncertu spucal ušesa Milko Pečanič


 


 Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.