Cota G4 – Cota G4

Cota G4 – Cota G4

Cota G4 – Cota G4

2006, Dallas records


 


Od južnih sosedov prihaja k nam dokaj neznan bend, ki nam posteže s plato precej prvenskega rock n’ rolla. Na plošči je namreč opaziti veliko vpliva Deep Purplov, Led Zepellinov in nasploh manire tistega obdobja. V kombinaciji zvoka Gibson, Fender, Hammond in Ludwig bobna se temu zvoku in karakterju sedemdesetih še bolj približajo. Zvok ‘kamnastega’ bas bobna, značilnih basovskih linij a la Roger Glover in prvinske električne kitare poslušalca nehote približa še bližje obdobju najboljših let Purplov in Zepellinov. Zanimivo je, da je zvočna slika in karakter plošče bližje beograjskemu načinu ‘izražanja’ rock n’ rolla. Nekako je hrvaški rock te branže predvidljiv (zvočno in shematsko), medtem ko Cota G4 delujejo dosti bolj srbsko oz. beograjsko.


 


Skupina deluje od leta 1998, vendar je to njen prvenec. Skozi vso obdobje so imeli velike težave s člani, ki so odhajali in se menjavali. Ostal je pa gonilna sila Marko Osmanović (vokal), ki je tudi večinski avtor tekstov in glasbe. Prelomnica njihovega delovanja je bilo leto 2005, ko  z Dallas records podpišejo pogodbo. Danes v zasedbi igrajo: Marko Osmanović (vokal), Igor Ruf (kitare), Danko Krznarić (orgle), Mario Kopecki (bass), Vice Šindija (bobni). Album so posneli v studiu  ‘Ivančica’ v Požegi, producent je bil poleg večine benda Željko Bošković.


 


Vrnimo se še malo k plošči… Uvodna pesem nas takoj postavi na trdna tla in da vedeti, kaj nas na plošči čaka – komad Daj mi sve je udaren in gonilna sila albuma. Konkreten rock n’ roll, v katerem prevladuje močan, neposreden vokal. V njem opazimo Gillanove, Coverdalove značilnosti, ki pa so dobro prevzete in ne delujejo nasilno in kopirane. Naslednje pesmi včasih delujejo, kot bi jih že nekje slišali – Motaj kume, motaj je skoraj isti kot Rock n’ roll od Led Zepellinov. Začne se isto (bobnarski uvod), fraza je ista. Druga kitica je vzeta iz nekega drugega komada Led Zepellin. Vmes je sicer ‘mašilo’ reggae značaja – pesem pač govori o jointu, občutkih in posledicah tega početja. Besedila so vzeta iz življenja, socialne narave s poudarkom na zaznavanju okolice, sebe samega… vse to povezano s spomini in nekakšno nepovratno nostalgijo.


 


 


Album kot projekt je kompakten in dobrodošel. Prvinski zvok, ki smo ga bili vajeni dolgo nazaj je v Coti G4 živ. Videti je, da so veliki oboževalci Deep purplov, Led Zepellinov in še katerega od velikanov.  Lepo je ujeta ta koherenca med instrumenti, produkcijsko se karakteristike instrumentov ne izgubijo – govorimo o npr. značilnem Ludwig bas bobnu, pravem Hammondu,… V sodobni produkciji kaj hitro izgubimo to prvinskost in dobimo Kawai bobne in klaviature iste znamke. Za konec naj povemo še enkrat to, da je album najbolj zanimiv zato, ker je taka zvočna podoba značilna bolj za srbsko rock n’ roll sceno, fantje iz Cote G4 so pa na plošči ujeli prav tega. S tem so se odlomili od značilne hrvaške produkcijske sheme oz. vzorca in šli korak navzgor v bolj zanimivo in prikupno obliko. Poslušljivo…


 


Dragan Babuder

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.