Clap Your Hands Say Yeah – Clap Your Hands Say Yeah

Clap Your Hands Say Yeah - Clap Your Hands Say Yeah

Clap Your Hands Say Yeah – Clap Your Hands Say Yeah

2005, samozaložba / Dallas


Ko se show začne odvijati v maniri namigovanja nastopajočega občinstvu, naj mu sledi s temi ali onimi gibi in ploska po njihovem izbranem ritmu, gre v veliki večini primerov za slaboumje in pomanjkanje domišljije, če pa si skupina izbere ime Clap Your Hands Say Yeah, pa to lahko označimo za duhovito potezo s kančkom samoironije. Pod tem imenom se skriva brooklynska peterica entuziastov, ki je lani v samozaložbi izdala prvenec, ki ga je sama tudi promovirala in distribuirala.


Nepretenciozno zastavljen plošček skozi celotno dolžino deluje popolnoma neizumetničeno in preprosto, čeprav se v vsakem trenutku spogleduje z elementi folka, popa in rocka. Momljajoč, komajda razumljiv glas Aleca Ounswortha tako izmenično zahaja v vokalni razpon Boba Dylana, Davida Byrna ali Toma Yorka, ostala četverica v sestavi Lee Sargent, Robbie Guertin, Tyler Sargent in Sean Greenhalgh pa poskrbi za linearno spremljavo, ki redko zaide z začrtane smeri, kaj šele, da bi se zapletala v komplicirane aranžmaje. Tako v celotnem reportoarju niti ni komada, ki bi posebej izstopal, po drugi strani pa ima vsak posebej tisto svojo značilno melodijo, ki ti ostane v ušesih že po nekajkratnem poslušanju. K temu nedvomno doprinesejo tudi orglice, ki pop zabelijo s folkom, in mestoma zvončki, ki vlijejo še kanček cirkuške lahkotnosti.


Štiridesetmiutni izdelek sicer ne ponuja ekstremnih presežkov na področju originalnosti, saj to bržkone niti ni njegov namen, vsekakor pa ponuja dvanajst dobrih razlogov za brezskrbno in radostno požvižgavanje, ploskanje in vzklikanje: ‘Yeah…!!!’


Jurij Bizjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.