Witchery – Don’t Fear the Reaper

Witchery – Don't Fear the Reaper

Witchery – Don’t Fear the Reaper

2006, Century Media / Dallas


Witchery je švedska super skupina, ki je nastala ob razpadu oziroma odhodu štirih članov iz skupine Satanic Slaughter leta 1998. Kitarist Jensen prihaja iz The Haunted, bobnar Axenrot sodeluje tudi z Bloodbath in trenutno spremlja Opeth na turneji, basist Sharlee d’Angelo pa igra tudi pri Spiritual Beggars in pri Arch Enemy. Gre torej za sila nadarjeno zasedbo, ki je na svet spravila tri albume, konec februarja pa prihaja tudi četrta pošiljka z naslovom Don’t fear the reaper, ki smo jo dobili v poslušanje pred uradnim izidom.


Najnovejši plošček je produciralo še eno znano ime, Tue Madsen, v svojih Antfarm Studios, najbolj poznanih po hudodelstvih The Haunted, Heaven Shall Burn, Aborted in Ill disposed. Zvok Don’t Fear the Reaper je zato precej surov in nespoliran, tak kot ga pričakujemo pri sodobnih heavy-thrash produkcijah: težak, brutalen, z ostrimi kitarami, vendar obenem zelo čist in jasen. Užitek je prisluhniti ostremu in agresivnemu metalu, v katerem z lahkoto ločimo inštrumente vse do bas-kitare. Neverjetno jasni so tudi dvojni bobni, s čimer se lahko prepričamo o Axenrotovi natančnosti in zadržanosti. Prav zanimivo, da se je tokrat odločil za bolj skromno igro, tako kot večina prisostvujočih glasbenikov. Inštrumenti so vsi po vrsti natančni, učinkoviti in zadržani. Solaže so odigrane z izjemnim občutkom, vendar nikjer ne prekipevajo s pretiranim razkazovanjem, riffi pa imajo eno samo nalogo – zažgati.


Zadnji Witchery prinaša peščico brutalnejših thrasherskih izsekov, sicer pa ga prežema power metal. Ko pričakujemo ekstremno glasbo, nas samo Toxinovo rjovenje spominja nanjo, kar je eno večjih presenečenj tega albuma. Če bi v celoti zamenjali njegov prepoznavni glas s klasičnim melodičnim metalskim slavčkom, bi dobili klasičen power metal s primesmi thrasha. Potem bi jih iskali nekje v predalčku z Arch Enemy. Witchery igra metal, kjer so uravnoteženi težki riffi in melodičnost. Ena sama skladba je resnično ekstremna, in to je super hitri Immortal death.


Poslušanje Don’t Fear the Reaper je prijetna izkušnja, glasba dobra in kakovost zvoka na visoki ravni. Kljub temu pa »hitov« na tem ploščku ni mogoče najti. Riffi in sami komadi so preveč linearni, da bi med njimi našli kakšen poseben biser, dolgi uvodi v komade so zoprni, inštrumentalne skladbe pa ne prinesejo prav ničesar novega. Še najbolj ostaneta v spominu uvodna Stigmatized in slayerska zaključna skladba Cannonfodder.


Album še zdaleč ni dolgočasen, saj je izvedba dobra, tu in tam pa tudi najdemo kakšno posebno noto, ki nas premakne. V glavnem pa ni nič pretresljivega in ga lahko mirno prebavimo, prav tako pa žal tudi prelahko pozabimo. Zadnja stvaritev Witchery ni slaba in ni dobra, je zgolj povprečna.


Tomaž Lukman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.