Neil Leyton – intervju

Neil Leyton - intervju

Neil Leyton – intervju

Kako bi opisal samega sebe?


Spontan. Strasten. Temperamenten. Zanimajo me skrajnosti in lahko poslušam najprej eno pesem Elliotta Smitha in takoj nato ze The Refused. Sem eden tistih, ki je zelo oddaljen od zlate sredine. Jeffa Buckleya ali Nicka Cavea nikoli ne bi zamenjal za obupnega Jamesa Blunta, ker je takozvani ‘one hit wonder’. Izvajalci po katerih se zgledujem, so ali že mrtvi, ali pa imajo dolg rok trajanja in resnične,predane privržence.


Svojo pevsko kariero si začel v kanadskem glam rock bendu The Conscience Pilate, potem pa si se pred šestimi leti odločil za samostojno pot. Zakaj?


The Conscience Pilate so razpadli. Bili smo v slepi ulici s pogodbo, ki smo jo podpisali. In pa zacel sem se umikati stran od glam/art rock zvrsti v stilu Roxy Music, bolj proti poglobljenemu pisanju pesmi. TCP so bili popularni fantje s plakatov kanadske rock scene in začel sem odkrivati, da ko smo razprodali velike dvorane, je bila večina občinstva tam, ker je bilo to moderno, ne pa zaradi glasbe. Nekaterim bi to laskalo, ampak meni ni.


Zakaj si se odločil ustanoviti svojo neodvisno glasbeno založbo?


Založba Fading Ways Music (www.fadingwaysmusic.com) je bila prvotno ustanovljena za izdajanje materiala skupine The Conscience Pilate, da bi se zaščitili pred založbami, ki so nam nudile pogodbe, ki so vključevale tudi ‘publishing’. Menili smo, da moramo imeti sami pregled nad tem. Potem pa so se nam začeli javljati prijatelji in drugi glasbeniki za izdaje CD-jev, tako da se je nekako vse skupaj razvilo v to kar je danes.


Imaš zelo močno mnenje o današnjih instant pop zvezdah, kjer je strogo ločeno pisanje in pa izvajanje pesmi. Prav tako si ostro proti velikim kapitalističnim glasbenim založbam. Kdaj si se začel tega zavedati in zato zavračaš ponudbe teh takozvanih ‘major labels’?


Ko sem bil še del skupine The Conscience Pilate, sploh nisem razmišljal o tej strani glasbene industrije. Nekaj je biti umetnik in da imaš ljudi, ki jim tvoja glasba nekaj pomeni in resnične privržence, ki jih tvoja glasba navdihuje – nekaj drugega pa je prodati svojo dušo veliki založbi, ki ti vzame vso ustvarjalno svobodo, dušo in takrat te ne uničijo samo kot izvajalca, ampak tudi kot človeka. Postaneš številka, statistika in ko je tvojih 15 minut slave mimo, te pokopljejo. Da ne omenjam, da 99% ljudi, ki riskirajo vse, na koncu tudi vse izgubijo, brez da bi sploh karkoli dosegli. Zame je dovolj to, da je v vsakem mestu na koncertu sto ljudi, ki ceni glasbo, ki jo ustvarjaš in to mi daje moč, da pridem v naslednje mesto ali posnamem nov album. Tako je treba graditi – počasi. Velike založbe glasbeniku kot sem jaz, ne morejo ponuditi ničesar. Denar ne more kupiti VSEGA.


Koliko glasbenikov imate pri založbi? Katere bi izpostavil?


V Kanadi (Fading Ways Canada) založba dela z The Sinisters (glam punk hardcore), The Pariahs (trdi rock), Red Light Rippers (Alice Cooper sreča Guns’N’Roses),…bendi, ki so že dodobra zakoreninjeni v svojem glasbenem slogu in želijo biti slišani. V Veliki Britaniji (Fading Ways UK) pa smo te dni zelo navdušeni, zaradi naše najnovejše pridobitve – Meet John Doe, ki so podoben post-hardcore kot The Refused.


Nam lahko poveš več o svojem novem albumu ‘Beat’?


Na koncu smo posneli le EP, ki ima pet pesmi, ker sem se malo zmanjšati obseg in zaključiti moje kanadsko obdobje in se za nekaj časa umakniti v London. Tam sem snemal nov EP z naslovom ‘Dead Fashion Brigade’ z Richom Jonesom in Gingerjem iz Wildhearts. Najnovešji izdelek, The Betrayal Of The Self, pa bo izšel v septembru…veliko različnih novosti! Pač ne morem nehat pisati, snemati, producirati!


Kakšno glasbi si poslušal, ko si odraščal? Kateri so tvoji največji vplivi, kar se tiče glasbe in pa pisanja besedil?


Odraščal sem ob maminem prepevanju Elvisa Presleya, še preden sem znal angleško. Do dvanajstega leta sem živel v Lizboni, potem pa smo se preselil v Kanado. Tam sem zaćel poslušati Rolling Stonese, Davida Bowie-ja, Hanoi Rocks,…v poznih osemdesetih so najbolj name vplivali Guns’N’Roses, še posebej Izzy Stradlin. Kar pa se bolj alternativne glasbe tiče, pa sem poslušal izvajalce kot so Nick Cave, The God Machine. Ko je prišel brit pop val, pa sem zeli užival ob zvokih Suede in Manicsov.


Kateri so tvoji najljubši albumi? Katere albume misliš, da bi moral imeti vsak resnični ljubitelj dobre glasbe?


V mešanem zaporedju:
David Bowie – Ziggy Stardust
Elliott Smith – kateregakoli
Nick Cave – Lyre of Orpheus/Abattoir Blue
Luke Haines & The Auteurs – Das Capital
MC5 – Kick out the jams
Manic Street Preachers – Holy Bible
The Clash – London Calling
Seznam se nadaljuje – veliko dobre glasbe je tam zunaj.


Si bil nazadnje na kakšnem dobrem koncertu?


Nazadnje sem videl Johna Southwortha, ki je izjemno talentiran. Edinstven, čuden, čudovit, lep in včasih zastrašujoč.


Si se katerih od pesmi že naveličal igrati v živo?


Nekatere pesmi od The Conscience Pilate mi je težko poslušati in vem, da mi nikoli ni treba več igrati ‘Money & Alchohol’ (se zasmeje).


Kateri del ustvarjalnega procesa ti je najljubši – pisanje, snemanje, poslušanje končnega izdelka ali izvajanje pesmi v živo?


Vse od naštetega! Vsak del ima svoj šarm. Pisanje gre pri meni zelo hitro, ker ne popravljam stvari, zato imam tudi snemanje rad še sveže. Pesmi se lahko spreminjajo in živijo naprej – pri koncertih velikokrat pesmi zapojem malo drugače ali pa si izmislim nove besede – včasih prav v trenutku! Rezultat je to, da noben nastop ni enak drugemu.


Kaj je tvoje sporočilo?


Tako veliko jih je. Vsaka pesem nosi drugačno sporočilo – nekatere so močno osredotočene na sporočilo, ki ga imajo, druge so bolj osebne, izpovedne. Različne pesmi različno pomenijo različnim ljudem.


Turku Romantic Movement ne bo samo tvoja predskupina na tej evropski turneji, ampak tudi tvoj spremljevalni bend. Kako ste sploh prišli do tega? Kakšna je zgodba za tem?


Zgodba je neverjetna. Mikko Jokela, ki je bil vodja našega ‘street-teama’ (prostovoljna promocija določenega benda, ki ga vodijo njihovi oboževalci) na Finskem, je zame lansko leto organiziral kup koncertov na Finskem. Nekateri so bili akustični in drugi električni. Za električne je predlagal, da naj me spremljajo Turku TRM. Meni osebno je zelo všeč zajadrati v nove in drugačne situacije, ampak zelo redko so stvari izpadle tako dobro kot z Turku Romantic Movement. Ko sem z njimi na odru, je kot, da smo bratje, res! Prepotuješ pol sveta in potem najdeš svojega dvojčka. Pete (kitarist TRM) in jaz se enako oblačiva, bereva enake knjige, imava enak okus za glasbo in naključno kupujeva enake kitare – res je neverjetno! Ko smo prvič igrali skupaj, je bilo čutiti, kot da igramo skupaj že celo večnost!


Katere pesmi lahko pričakujemo, da boste igrali v živo? Mogoče tudi kakšno priredbo?


Nismo se še odločili. Ponavadi se ne držim prav veliko takozvanih setlistov. Nedavno smo igrali priredbo Ronnie-ja Lane-a (basist od Small Faces) in pa včasih zaihramo tudi kakšno od Hanoi Rocks (se zasmeje). Od mojih pa boste sigurno slišali Shake, Twilight Of The Gods, Ingrid Shubert in pa tudi Sad, med drugimi.


Na svoji evropski turneji, se boste trikrat ustavili tud v Sloveniji (Pivka, Nova Gorica, Ljubljana). Si že slišal kakšne slovenske bende? Kakšna imaš pričakovanja o Sloveniji in slovenski publiki?


Zelo se veselim, da bom lahko slišal tudi kakšne slovenske bende in izvajalce – mislim, da nisem slišal še nobenega! Upam, da bodo tudi vaši glasbeniki prišli na kakšen moj koncert poslušat kaj počnemo in upam, da si bomo s kom izmenjali kakšne CD-je. Vsaka turneja je kulturna izmenjava! Glede na odziv na straneh myspace.com, pa moram povedat, da se zelo veselim obiska v Sloveniji, saj smo dobili že veliko prijetnih e-mailov, kjer so nam zaželeli dobrodošlico in se ponudili, da nam pokažejo vašo deželo in tako dalje…najbrž najboljši pred-sprejem, ki sem ga dobil kjerkoli! Upam, da koncerti izpolnejo pričakovanja zdaj – haha (se zasmeje)!


Imaš kakšno sporočilo za slovensko občinstvo?


Sem humanist in borec za enakopravnost. Rekel bi – pazite se komercialne glasbe,ki ne pomeni nič, ker so naša življenja kratka in je zelo pomembno, da živimo polno in se vsak dan zaposlimo s stvarmi, ki nekaj pomenijo. Poskušajmo naredi sebi in drugim čim manj škode. Izogibajte se ‘zlate sredine’ – izrazite čustva, veselje, žalost. Če lahko, poskušajte prebrati knjigo Arna Gruena – ‘Betrayal Of The Self’ (Izdaja samega sebe) – on je švicarski socialni psiholog. Ta knjiga je najbrž najboljši pokazatelj kako jaz vidim svet. Moj koncept Fading Ways, o katerem sem začel razmišljati pri svojih osemnajstih, se zelo ujema s tem, kar Gruen opisuje v svoji knjigi – o norosti normalnosti, povprečja…ne bodite ovce. Razmišljajte neodvisno in vedno dvomite v avtoriteto in pravila, ki nimajo smisla. Resnica, lepota in radost. Kar se tiče glasbe – jaz verjamem v ‘sharing files’ in presnemavanje glasbe, da ljudje odkrivajo nove izvajalce, ki so po njihovem okusu. Naša založba Fading Ways se ne strinja z novimi zakoni o digitalnih pravicah – vse tožbe proti tistim, ki glasbo pobirajo z interneta, so nesmiselne in današnja glasbena industrija bo zbledela, če se ne bo prilagodila in razvila naprej. Tako lahko obiščete internetno stran www.fwshare.co.uk in poslušate kar nekaj naših izvajalcev, kot tudi nekaj mojih pesmi! Zelo se že veselim prihoda v Slovenijo! Neil, hvala za pogovor!


 


Izak Košir


INTERNETNI LINKI:


www.fadingwaysmusic.com
www.fadingways.co.uk
www.fwmusicstore.co.uk
www.neilleyton.com
www.neilleyton.co.uk
www.soulrevolutionaries.org/leyton

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.