Nastop Silence i(z)zven tega planeta

silence_06_10

Duo Silence z gosti, Ljubljana / Cankarjev dom / Linhartova dvorana, 10.3.2006


Na pragu izida nove dvojne plošče, antologije in zbirke starega materiala Key Silence, sta Boris Benko in Primož Hladnik v spremstvu 14-članskega godalnega orkestra in izvrstnih gostujočih glasbenikov v nabito polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma predstavila izbor starih in novih skladb in dodobra vzburila javnost.


Duo Silence je že večkrat uprizoril, kako se iztrgati iz objema nekakšnega prisilnega jopiča elektro popa. Tudi tokrat se nista ozirala na trende in neka nenapisana pravila glede tega, kaj se jima poda in kaj ne. Kot sta nam pokazala, obožujeta gledališče, temačno gledališče seveda, temačne vizualne in zvočne kulise, svet mistike in nepojasnjenih občutij … in mol, ta v njunih možganih na molu temelječ zvok, ki sta ga vtkala v svoj hipnotični elektronski ritem. Elektronskega ritma tokrat ni bilo… in že po nekaj prvih sekundah nastopa mi je bilo za to tudi popolnoma vseeno. »I don’t believe in love … I won’t go down this road again…« je naravnost zapeljujoče-žalostno ob klavirski spremljavi Hladnika zavel Benko ob uvodni skladbi Belief iz albuma Vain. Samega sebe se resnično da preseči, sta nam tiho dala vedeti glasbenika, ko sta mistično elektroniko zamenjala z nadgraditvijo te z akustičnimi zvoki klavirja, godal in eskotičnih glasbil. Zdi se, da sta hotela pokazati čisto osnovo lastnih pesmi, saj so same pesmi in njihova izraznost bile postavljene pred zvočnost. Kar pa ne pomeni, da je izraznost trpela. Ti glasbeni recitali so nemalokrat dobili elektronsko tkivo in stalno gibanje, ki je lebdelo v Benkovem zamaknjenem in odmevajočem vokalu poetskega jezika. V tem smislu sta presežek nedvomno predstavljali skladbi Runalong in priredba Hall Of Mirrors skupine Kraftwerk, v okviru katere se je na odru predstavil oblikovalec popačenega zvokovja in organskega škripanja na sintetizatorju Luka Jamnik. Sledile so ji za stopnjo elektronsko bogatejše še The Girl Of My Best Friend (album Ma Non Troppo) in meni najljubše izvedena in z različnimi plastmi odebeljena La Troia z istega albuma. S »trojo« so ti »mladi bogovi« naslovili svoja stremljenja najvišje in nastop je z vokalno interpretacijo Mine Špiler (sicer pevka pop psihedelikov Melodrom) skladbe Kraljestvo mačjih oči zaplaval v vode, napolnjene z godalnimi interpretacijami orkestra, celotna zvočna slika pa je postala bolj zamegljena in zame malce težje dojemljiva.


Pozornost je treba še posebej nameniti Benkovemu vokalu, katerega zrelost in kvaliteta je iz plošče v ploščo, iz nastopa v nastop, boljša in očitnejša. Mestoma je začutiti močno spogledovanje z orientalskimi vokali, primerjave z Nusrat Fateh Ali Khanom so tukaj že skoraj na mestu, da ne govorimo o kakšnem »violatorju« Martina Gorea. Tudi Benkova sposobnost, da z malo besedami pove veliko o hladni nepristnosti »malega« človeka in nepojasnjenih občutkih in pri tem vztraja pri temačnih kulisah mističnosti in minljivosti, kar se definitivno poda zvočnim kulisam, je naravnost navdušujoča. Kako pa Benko obvlada svoj glas (?), pri tem ga je z občasnimi delay vložki spremljal oblikovalec zvoka Gregor Zemljič, kot da sploh ni več s tega planeta.


Silence so se ob vztrajnem klicanju publike trikrat vrnili na oder in nam v sklepnem delu najprej podarili težko pričakovano pesem Skin z zapeljujočim refrenom Drawn by your skin every night I am a strange parasite … (uvodni komad na plošči Vain) ter nato še povedali I Love You (plošča Ma Non Troppo). Benko si med zahvaljevanjem in klanjanjem publiki ni mogel kaj, da se ne bi še cinično zahvalil našemu neoliberalnemu ekonomskemu protagonistu Miću Mrkaiću ter se tako obregnil ob njegovo tržno in ekskluzivistično stališče do kulture same – »Rad bi se zahvalil Miću Mrkaiću in njegovi ekipi, saj smo zaradi njega vsi glasbeniki primerno motivirani…«, se je tako ob koncu namuznil Benko.



SILENCE 
Hladnik, klavir
Benko, vokal
Gostje:
Mina Špiler, vokal
Igor Leonardi, akustična kitara
Luka Jamnik, sintetizatorji
14-članski godalni orkester


Milko Pečanič


foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.