KTU v Cankarjevem domu

KTU v Cankarjevem domu

KTU v Cankarjevem domu

KTU, Ljubljana / Cankarjev dom, petek 24.03.2006


Trey Gunn : Warr kitara
Pat Mastelotto : Bobni
Kimmo Pohjonen : Harmonika
Samuli Kosminen : Sampler, tolkala


Robert Fripp je nekoč dejal : ‘Music is the wine that fills the cup of silence.’ Morda ne izjava na katero bi pila večina avantgardne, predvsem post cage-ovske in svobodno orientirane nacije improvizatorjev anti-idiomskih ter ostalih elektro-akustičnih muzikalij. Vraga, pravzaprav bi disput sprožilo že vprašanje ali kupica dejansko obstaja. Kakorkoli, Trey Gunn v svojem svetu progresivnega rocka ne okleva niti za hip.


Nekdaj Fripp-ov ‘učenec’ in danes nemara najbolj znan brenkač, ki še preigrava tako imenovano ‘Warr’ kitaro, ostaja zvest svojim načelom. S Patom Mastelotto, sobandašom v devetdesetih vnovič prenovljene skupine King Crimson, ki se skupaj lotevata viž tudi pod imenom TU je tokrat spletel presenetljivo navezo s finskim dvojcem Kluster. Kimmo Pohjonena masterminda na harmoniki in finsko ikono folk glasbe, ki je za harmoniko na finskem bojda naredil to kar je Hendrix za kitaro, obenem pa za svoje vragolije spotoma pobral še mladega Kosminena, samplerja/tolkalca, smo tokrat ujeli v odlični formi. KTU je kljub že dolgo zrahljanim strunam eksperimentalnega rocka presenetljivo zaživel.


Večer je večinoma dišal po mešanici prog-rocka in folka s primesmi ambientsko-elektronskih sozvočij, začenši s skladbo Sumu, ki je po počasnem začetku usklajenih in premišljenih zvokov prerasla v klasično post-rock apokalipso. Gunn in Mastelotto sta tudi v nadaljevanju zarila v podlago in se držala preverjenega, a odličnega, močnega ritma, kar počneta tudi najbolje. Kosminen je skozi elektronska tolkala plasiral paleto subtilnih in sekajočih samplov, kar je omogočilo Pohjonenu, da je večinoma nadziral dogajanje in vodil kompozicije v bolj svobodne forme. Poleg harmonikarskih spretnosti je poskrbel tudi za nekaj vokalnih akrobacij v stilu Keiji Haina, ki so izzvenele kot zadovoljiv energičen in komičen vložek.


Sproščeno vzdušje godbašev je spremljajo predvsem hudomušno izzivanje Pohjonena s strani Gunna in Mastelotta, ki sta lovila ter preizkušala vriskajočega Finca na vsakem koraku. Kompozicije so postajale vse bolj svobodne z nekaj pričakovanimi solo vložki, a solidno merico medsebojne interakcije in ljudske všečnosti. Gunn je rutinirano razstavil na ogled svojo “touch” tehniko, Kosminen poskrbel za futuristični pridih te sonične epopeje, Pohjonen pa je po statičnem začetku le ujel valove energije, ki ga je spravila na noge. Dodajmo temu še nekaj temačne atmosphere, semi-klišejskih vrhov in Mastelottova udarna polnila .


Skratka, prebavljiv in simpatičen show. In navsezadnje, požirek vina tu in tam nadvse  prija. S čašo ali brez.


Albumi : 8 Armed Monkey (Thirsty Ear, 2005)


Tomaž Štibelj

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.