John Cale v Cankarjevem domu

cale_01

John Cale, Ljubljana / Cankarjev dom, 02.03.2006


 


V zadnjem času se je politika Cankarjevega doma nekoliko spremenila, tako da mesto v njem dobivajo tudi nekoliko bolj komercialni glasbeniki, ki s tem odpirajo vrata nacionalnega kulturnega hrama tudi populaciji srednjega sloja. Nedvomno prostori v njem nudijo primeren kraj tudi za trše rockerske ritme višjega kulturnega ranga, vendar so taki dogodki prej izjema kot pravilo, res pa je, da ponudbe, ki bi jo uvrstili v ta kriterij, niti ni v izobilju. Kakorkoli že, v četrtek smo v Linhartovi dvorani dočakali  newyorško legendo Johna Calea s spremljevalno zasedbo Dustin Boyer na kitari, Joseph Karnes na basu in Michael Moore za bobni.


 


Johna Calea avtomatsko povezujemo z zasedbo The Velvet Underground, ki je v svetu rockerske glasbe pisala zgodovino. V družbi Louja Reeda  je bil namreč eden ustanovnih članov, nato pa  kaj hitro začel s še vedno aktivno samostojno kariero, v kateri je nanizal preko trideset albumov. Najnovejši blackAcetate nosi letnico 2005, predstavitev le-tega ta pa je bil tudi razlog za njegov prvi postanek v Ljubljani. Začetna melodija Venus in Furs s Caleom na violi nas je nostalgično popeljala v čase The Velvet Underground, večina ostalega repertoarja pa je razumljivo pripadla delom kasnejšega obdobja. Čeprav naj bi bila rdeča nit nastopa predstavitev zadnjega albuma, smo ga bili deležni le slabo polovico, ostalo minutažo pa so zasedali komadi predhodnikov Hobo Sapiens, Walking on Locusts in Fragments of a Rainy Season. Cale se je skozi čas sprehodil preko mnogo različnih glasbenih žanrov, tako da je naletel tudi na elektroniko, s katero je znal poživeti zvočno sliko ali premakniti vzdušje v eksperimentalne sfere. Tako je tudi inštrumentarij na odru z dvema setoma klaviatur in laptopom obetal sprehod med kitarskimi in elektronskimi zvoki, vendar se je izkazalo, da se Caleu še vedno po žilah pretaka bolj rockerska kri. Nenavadne zvoke je med kitare in bobne vpletel le dvakrat, morda trikrat, redko pa je uporabil tudi osnovne zmogljivosti klaviatur, torej brez dodatnih efektov. Enako velja tudi za basista Josepha Carnesa, ki mu je bila namenjena druga, manjša garnitura, tako da smo bili na tem področju močno prikrajšani za dodatno širino zvoka, ki smo ga od zasedbe (ne)upravičeno pričakovali. Ker je tudi viola obtičala samo pri uvodu, je nastop temeljil le na klasični rock postavi dveh kitar, basa, bobnov in vokala, kar je seveda v precejšnji meri zožalo zvočni spekter. Posledično temu so bili komadi bolj ali manj v zelo podobnem, skoraj studijsko spoliranem zvoku, kar na živih nastopih ni ravno odlika glasbenikov. Na trenutke je izstopal le bobnar z bolj domiselnimi udarci, ostala trojica je ostajala mlačna. Tudi nekoliko naveličani Cale kot vodja kvarteta je ostajal pri monotoni barvi glasu, povzdignil ga je le v primerih, ko so ostali inštrumenti že prevzemali pobudo in s tem prehajali v zaključni hrup. Skratka, celotna podoba po dveurnem koncertu kljub nekaterim nadpovprečnim trenutkom ostaja nekoliko bleda.


 


Tekst in foto: Jurij Bizjak


 


 


Naslovi z uradne liste so:




  • Venus


  • Lights


  • Evidence


  • Dancing


  • Helen


  • Woman


  • Femme


  • Hush


  • Outta Bag


  • Set Me Free


  • Guts


  • Look Horizon


  • Magritte


  • Dirty Ass


  • Ship / Cable


  • Things


  • Jumbo


  • Sold


  • Perfect


  • Leaving It


  • ————-


  • Gravel / Buffalo


  • Heartbreak / Pablo


  • Choralle

 


 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.