Joe Satriani – Super Colossal

Joe Satriani - Super Colossal

Joe Satriani – Super Colossal

2006, Sony records


 


Joe Satriani je kot kitarska legenda prisoten že natanko dve desetletji. Leta 1986 je namreč izdal svojo prvo ploščo Not Of This Earth, na kateri je s popolnoma novim načinom igranja nemudoma osvojil srca oboževalcev, od najbolj robustnih metalcev do nežnejših rockerskih duš. Zvrhano mero kreativnosti je v naslednjih dvajsetih letih prikazal s kar 11 studijskimi albumi, medtem pa je igral še pri Deep Purple in s Stevom Vaijem, svojim nekdanjim učencem, ustanovil projekt G3, s katerim se je lansko leto ustavil tudi v Ljubljani. Od izdaje zadnje plošče Is There Love Space sta pretekli že dve leti, zato je v začetku marca na police prišel popolnoma nov album, imenovan Super Colossal. Na njem nam Joe predstavi kar 13 skladb, ki so pod njegovimi prsti dozoreli v tem času.


 


Mnogi kritiki so zadnji album preimenovali v Kolosalno Dolgočasno, ker naj bi Satchu počasi zmanjkovalo idej. Po svojem kratkem izletu v elektronske vode z albumom Engines Of Creation (2000) je Satriani že z naslednjo ploščo, Strange Beautiful Music (2002), ustvaril popolnoma nov zvok, ki ga učinkovito uporabi in celo nadgradi tudi na Is There Love In Space. Super Colossal s te poti ne stopa in se zato izgubi med posnemanjem tega »novega Satch stila« in ustvarjanjem kreativnejših idej. Zato morda kritike na enoličnost in neinovativnost le niso tako neutemeljene.


 


Album se začne s pompoznim naslovnim komadom, ki nam da takoj vedeti, kaj nas čaka. Nabit je s hard rockersko energijo, a še vedno dovolj melodičen, da gre zlahka v uho. Satriani, kot vedno, spretno komponira z udarnimi refreni in zahtevnimi soloti, s katerimi gradi tempo do konca. Naslednjih nekaj komadov se predvsem utaplja v pop rocku z nekaj primesmi hard rocka ali celo funka in countrya. Seveda pa ima album tudi nekaj presenečenj. Takšni sta naprimer skladbi A Cool New Way in Made Of Tears, v kateri začutimo tudi nekaj tiste čutnosti in zasanjanosti, ki smo jo poslušali na zadnji plošči. Od začetka prefinjeno umirjeni, nakar v ospredje stopijo bobni in bas, nato pa se jima pridruži kitara, ki skladbo v značilnem Satrianijevem slogu ponese na popolnoma novo raven. Album se zaključi še z nekaj tipičnimi rockerskimi skladbami in ljubezenskimi baladami. Tu se bolj kot kjerkoli pokaže spogledovanje s starejšim zvokom, saj melodije in riffi večkrat spominjajo na reprizo Satchovih najbolj udarnih pesmi. Zadnji komad, Crowd Chant, pa bo zagotovo zelo »zažigal« na koncertih.


 


Joe Satriani je kljub vsem kritikam ustvaril dostojno rock ploščo, ki bo zagotovo všeč njegovim novejšim poslušalcem, saj ponuja pisan spekter kitarske glasbe za različne okuse, ki je lahko tudi dober uvod v spoznavanje Satrianijevega zgodnejšega ustvarjanja. Kljub temu pa s(m)o resnejši privrženci tega kitarskega virtuoza precej razočarani, saj je plošča vse prej kot revolucionarna ali vsaj nadgradnja njegovega stila, kar bi morda lahko rekli za zadnja dva albuma, temveč prinaša medlo mešanico zadnjih štirih, petih plošč. Upamo, da je to le eden od vmesnih korakov, in da nam bo Joe Satriani čez dve leti le pokazal, da mu pri njegovih »rosnih« petdesetih še ni zmanjkalo idej in da jih še vedno brez težav stresa iz rokava.


 


Andraž Jerič



 


 


Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.