Iron Maiden – Death on the Road (DVD)

Iron Maiden – Death on the Road (DVD)

Iron Maiden – Death on the Road (DVD)

2005, EMI / Dallas


Po ne ravno prepričljivem zadnjem ploščku železne device Dance of Death in solidnem koncertnem posnetku Death on the Road smo dočakali še DVD različico koncerta v Dortmundu leta 2003. V bogato opremljenem ovitku nas pričakajo kar trije ploščki z manj materiala, kot bi pričakovali. Na dveh devedejih sta namreč posnetka istega koncerta, eden v stereo tehniki, drugi pa z digitalnim prostorskim zvokom 5.1. Na tretjem so zbrani dodatki. Človek se najprej vpraša, ali je res potrebno ves čas inovirati s takšnimi pogruntavščinami, ki samo dvigujejo ceno že tako nesramno dragim glasbenim izdelkom. Pri Death on the Road je zgodba nekoliko drugačna.


Iron Maiden so nas navadili na izredno kakovostne, eksplozivne in scensko bogate nastope, ki pa postajajo vedno bolj predvidljivi. Po toliko desetletjih obstoja in nastopanja je verjetno težko iz dneva v dan najti dovolj energije in motivacije, da ne razočaraš oboževalcev. Maidnom to še vedno uspeva, kar nam onemogoča, da bi njihov profesionalen odnos do glasbe kadarkoli postavili pod vprašaj. Njihov perfekcionizem izžareva tudi v koncertnih posnetkih, saj ničesar ne prepuščajo naključju. Live After Death ne velja zaman za enega največjih koncertnih posnetkov vseh časov, zanje pa predvsem za doslej (tudi po Death on the Road) še nepresežen izdelek.


Steve Harris je menda z zadnjim devedejem hotel ponuditi največ, kar je sploh še mogoče, zato so sprva z izdajo tudi precej zamujali. Na ploščkih je menda toliko video in avdio podatkov, da ne bi mogli obdržati želene kakovosti, če bi na isti DVD uvrstili dva zvočna zapisa. Zato so ju ločili in doživeli hladen tuš. Mnogi feni so se začeli pritoževati, da njihovi predvajalniki ne zmorejo tolikšne količine podatkov in da predvsem na stereo ploščku od polovice koncerta ne sledijo več tempu. Izkazalo se je, da je zadeva zares problematična in da na starejših napravah obstajajo težave. Zato so tudi obljubili novo izdajo. Naši DVD-ji so se na predvajalniku za 10 tisočakov odvrteli brez težav, prekinjanje pa se je res pokazalo pri predvajanju na prenosniku povprečne zmogljivosti. Očitno so devedeji na pravi poti, da postanejo zahtevni kot računalniške igrice, če jih ne bo kmalu izrinil nov format.


S produkcijo se je znova ukvarjal Kevin Shirley, ki sodeluje z devico že od plošče Brave New World. O zvoku ne bomo zgubljali besed, saj smo dovolj zapisali že ob recenziji cedeja. Mogoče smo takrat bili nekoliko krivični glede Bruceove hladnosti in nenagovarjanja občinstva, saj se na devedeju izkaže, da je še vedno komunikativen v svojem slogu. Vizualno je bila turneja Death on the Road ena najbolj slikovitih v njihovi karieri in nas vrača v čase Powerslave, ko so se Maidni pri scenskih rekvizitih izredno trudili. Scena je nekaj posebnega, šest glasbenikov pa jo kljub velikosti popolnoma obvladuje. Žal pa vsega tega ni mogoče okusiti do popolnosti, ker so posnetki, kot že na Rock in Rio, nenormalno stroboskopski in onemogočajo popoln užitek, marsikomu pa bodo povzročili tudi glavobol. Očitno se fantom zdi, da njihova glasba potrebuje dodatno energijo in dinamiko, ki naj bi jo pričarali od ene kamere k drugi begajoči posnetki. Res škoda!  In ni za epileptike.


Česar ni mogoče videti na cedeju, pa DVD ne more prikriti. Dickinsonovo izredno scensko prisotnost, McBrainove grimase ob zagotavljanju metronomsko natančnih ritmov, Harrisov ponos, da so po toliko letih še vedno najboljši, Murrayevo stojičnost, Smithovo natančno igranje kitare in Gersove vragolije. Slednji se ravno zaradi svoje neukrotljivosti izkaže za slabega kitarista, saj njegovo obupno zmedeno igranje na trenutke postane prav moteče. Je pa zato posnetek bolj pristen, saj se nihče ni trudil prikriti njegovega fušanja. Koncert je v večji meri posvečen zadnjemu studijskemu albumu, brez posebnih presenečenj. Kdor še vedno čaka ultimativno izdajo Maidnovih klasik, bo moral potrpeti vse do drugega dela sage Early Days, drugi pa bodo svoj denar dobro naložili.


Najboljša dodana vrednost Death on the Road je zagotovo DVD dodatkov, ki obsega zelo poučen, 75-minutni dokumentarec o snemanju albuma Dance of Death, pripravah na turnejo in o sami koncertih. Sodelujejo vsi člani benda, vsak s svojim pogledom na enormno mašinerijo, ki poganja Iron Maiden. Zanimivo, da se bend s tolikšno kilometrino in izkušnjami še vedno uči snemati. S producentom Shirleyem so zagotovo naredili še en korak naprej, čeprav tega od njih nihče ni pričakoval. Za v rubriko kr’neki dokumentarec pozornemu poslušalcu mimogrede celo razkrije, da znano melodijo iz oddaje Preverjeno na znani slovenski komercialni televiziji uporabljajo tudi v poročilih neke brazilske TV.


Sledita še dva dokumentarca oziroma pričevanji iz zakulisja turneje (45 min) in intervjuji oboževalcev (30 min). Tu spoznamo razne ljudi, ki skrbijo za dobro počutje glasbenikov, brezhibnost njihovih glasbil in brezhibno izvedbo koncertov. Prav tako se nam predstavi človek, ki na koncertih v ozadju igra klaviature. Za oboževalca pravo razodetje, za ostale pa gotovo zanimivost. Poleg dveh videov za Wildest Dreams in Rainmaker je DVD nabit še z mnogimi fotografijami, risbami Eddieja in podobno zbirateljsko ekstazo, ob kateri feni ne bodo ostali ravnodušni. Tak nakup je vsem minusom navkljub težko odsvetovati. Up the Irons!


Tomaž Lukman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.