Firefly in Arcus v Orto baru

firefly_arcus_05

Firefly in Arcus/ Orto, 9.3.2006


Zanimivo je gledati neuveljavljene ali manj uveljavljene rock bande predvsem zato, da se potem lahko »mi poznavalci« zabavamo z iskanjem klišejev, podobnosti med komadi, kje je kakšen inštrument »zafušal« ipd.
Stereotip neuveljavljenega rock benda je ponavadi šibek glavni vokal, tanka distorzija, prdeči bas in kartonasti bobni-in seveda maloštevilno občinstvo, ki je ponavadi sestavljeno iz kolegov, kakšnega zdolgočasenega pijanega metalca, ki je prišel malo »počekirat« in kakšnega predstavnika malce bolj znanih bendov, ki je prišel spet podoživljat travmatične izkušnje, ko je še sam igral v začetniškem bendu. A kolegov je bilo pa toliko, da so napolnili cel Orto in da si dobil občutek, kot da igrajo Big Foot Mama in ne dva manj znana benda.
 
Skupini Firefly in Arcus sta že od decembra v nekakšni »koncertni navezi«, v kateri se kakšenkrat pojavijo tudi Avven in bolj znani Anavrin.
Tokrat so bili prvi nastopajoči Firefly, ki so precej navdušili občinstvo s svojim rockom v stilu Nightwish ali Within Temptation; sicer kombinacija pevkinega glasu in glasu drugega kitarista je bila uspešna, toda komadi so si bili res večinoma precej podobni in kljub temu, da je tu pa tam izstopal kakšen komad (predvsem komad v slovenščini in zadnji komad, ki so ga igrali), se bodo morali fantje (in punca) še kar malce potruditi: namreč če se bendu zdi, da imajo dober refren, se ga morajo naučiti bolj izpostaviti, ali pa besede bi bilo treba bolj razločno izgovarjati, saj če ne bi pevka in klaviaturistka Ivana najavila, da je bil en komad v slovenščini, bi spet mislil, da poje v angleščini (čeprav je ta pojav precej prisoten ne le na slovenski sceni-tudi npr. sami Britanci kakšenkrat tako vlečejo besede, da se jih komaj kaj razume).


Sledili so malce bolj samozavestni in tehnično podkovani ljubljanski Arcus: publika je popolnoma ponorela že na prvih taktih in znala besedila večine (avtorskih!) pesmi na pamet, pevec Kristjan pa popolnoma izkoristil priložnost vloge frontmana in se prepustil raznim mesijanskim pozam; Arcus so stilsko malce bolj raznoliki kot prejšnji nastopajoči, namreč igrajo tipičen trdi, a melodični rock (kar jim uspeva še najbolje), kakšno bolj funkyjevsko ekskurzijo, lahko pa bi malce dodelali mehkejši del svojega repertoarja (popovske skladbe in balade). Igrali so dve priredbi-American Idiot od Green Dayev in klasiko Pjeva rokenrol cela Jugoslavija. Na koncu je še omembe vredna pesem ki govori o kajenju trave, saj so fani že cel koncert zahtevali ta komad, ki pa so ga fantje končno le zaigrali. Pohvalno je tudi to, da fantje pojejo večino komadov v slovenščini, v primerjavi s kakšnim letom prej, ko so jih še peli v angleščini.
Konec koncev-Arcus delujejo dovolj trmasto in ambiciozno, da morda iz njih v prihodnosti »še kaj bo«, fanov v Ljubljani imajo veliko, toda preizkus na neljubljanskih odrih bi bil pa nadvse dobrodošel, kot nekakšen pokazatelj realnega potenciala te peterice.


Klemen Domjo


foto: Urška Aš

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.