Depeche Mode v Zagrebu

depeche_mode_005

Zagreb / Dom Sportova, 22.3.2006


Publiko so ogrevali  The Bravery iz New Yorka, ki so začeli na minuto točno, kar me je ponovno pozitivno presenetilo v zagrebškem okolju. Očitno je, da so vsaj v tej dvorani Hrvati kar se točnosti tiče kak korak pred nami.
S svojim bojevitim nastopom je pevec napovedal precej drugačno glasbo, kot smo jo dejansko slišali. V prve pol minute je dajal videz ameriškega upornika punk generacije, s prvim vstopom pa je vse pokvaril, ko je z jamrajočim vokalom nakazal, v katero smer bodo dejansko šli. Sicer sta tako pevec kot kitarist, poskušala dvigniti publiko v zrak in jih pozivala k ploskanju in ustvarjanju boljšega vzdušja, vendar bolj ali manj neuspešno. Enkrat ali dvakrat jima je celo uspelo, da so gledalci udarili z rokami skupaj, ampak pretiranega navdušenja ni bilo… Nekaj ljudi v prvih vrstah zagrebškega doma Sportova je dejansko poznalo besedila komadov z njihovega edinega albuma The Bravery, kar pomeni da za Hrvate to vendarle ni bil tako neznan bend. Bil je zame in ni me prepričal.


Po 30 minutah so nas zapustili in napovedali zvezde večera. V dvorani, ki se je medtem že lepo napolnila, je završalo. Pričakovanje raznolike množice je bilo veliko. V 25 letih svojega delovanja je Depeche Mode s svojo zanimivo diskopop glasbo za rockerje (za njih je značilno, da so v diskoteke njihovo glasbo hodili poslušat v usnje oblečeni uporniki, ki so utapljali svoje solze v alkoholu ob žalostnem Davidovem vokalu) uspelo na svojo stran spraviti številne oboževalce (potrditev je gotovo podatek o 72 miljonih prodanih CDjev skupine), nekaj pa je gotovo bilo tudi preprosto firbcev. Sam se verjetno bolj uvrščam med slednje, pa vendarle sem bil presenečen, ko sem poznal malodane celoten repertuar Touring the angel 2006 turneje. Najprej pogled na vesoljsko sceno, ki so jo pripravili, velikansko bombo, ki je visela z zraka nad levo stranjo odra z napisi Sex, Pain, Angel, Love, ki so kasneje rdeče žarele, vsaka ob svojem delu nastopa.


Niso nas pustili zelo dolgo čakati. Natanko ob devetih smo zaslišali intro in fantje so zasedli svoja mesta za space shuttle DJ mizami. Davidov glas je bil pri prvih dveh pesmih slišati precej šibak in ustrašil sem se že, da se bo zgodila Lenny Krawitz polomija z ljubljanskega stadiona. Vendarle se je že v tretjem komadu vse spremenilo, David Gahal je nastopil suvereno in profesionalno. Morda pa je prav izbira pesmi ‘A Pain That I’m Used To’ pokazala, da se je David že pred turnejo zavedal te šibkosti. Vzdušje se je lepo stopnjevalo, že pri drugi pesmi je David razveselil oboževalke in si slekel suknjič ter ostal v razpetem telovniku, ter nam pokazal večino svojih tatoojev. Kljub ne ravno privlačnemu videzu (who am I to judge) so nanj padali ženski pogledi in tega se je vse do konca zelo dobro zavedal. Drugačno taktiko zapeljevanja očitno vodi Martin Gore, ki celoten koncert vztraja oblečen v perje (upamo, da predstavlja angela, saj je biti ptič v tem času kar nevarna stvar). Ostali člani skupine so sicer dajali vtis zadovoljnih starcev, zatopljenih v svoje instrumente in brez neke velike volje, vendar je bil koncert odigran brezhibno. Na koncu smo videli da vendarle ni popolnoma tako, saj so tudi sami imeli svoje trenutke večera. Publika se je popolnoma ogrela že nekje pri sedmem komadu (Walking in My Shoes), od tam naprej so vroča telesa pritiskala naprej proti odru, željna od bližje doživeti ta edinstveni glasbeni dogodek.


Slišali smo hite iz vseh časovnih obdobij Depeche Mode s čimer so fantje gotovo zadovoljili vse starostne profile občinstva. Tudi tri komade iz obdobja Martinovega solo ustvarjanja (Shake The Disease, Damaged People and Home) so uvrstili v repertuar in David je imel malo časa da si v zaoderju odpočije preden ponovno napade. Glavne hite so prihranili za konec, ko je publika že na pol v ekstazi jedla iz roke obema leaderjema skupine. Tako so definitivno največje ovacije publike doživeli prav World in My Eyes, Personal Jesus in Enjoy the Silence, kasneje pa še vsi komadi, ki so jih odigrali po ponovni vrnitvi na oder.


Sam sicer nisem ljubitelj večih bisov skupin na odru in tudi v tem primeru je meni izpadlo precej smešno, ko so se po prvi vrnitvi (Somebody, Just can’t get enough, Everything counts) vrnili še drugič in tokrat prišli kar najbližje publiki z Never let me down again in Goodnight lovers. Ampak dokaz, da nisem mnenja o ponovnem prihajanju na oder delil verjetno s prav nikomer v dvorani, je bilo vzklikanje in aplavdiranje tudi po tretjem odhodu. Publika bi hotla še in še, pa čeprav so jim v dve uri trajajočem koncertu depeši dali res kar največ.


Nekaj polnih avtobusov slovenskih oboževalcev je gotovo prišlo na svoj račun in organizatorju ‘ljubljanske ponovitve’ se gotovo ni bati, da ne bo ljudi, saj dober glas seže v deveto vas. Se vidimo na stadionu.


dr.ejtsch


foto: Manca Gašpirc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.