Vendarle še nekaj upanja za ljubljanska predmestja

2006_02_11_11_pulse_tacenski

Pulse in Tacenski mudeli, Ljubljana / Metelkova / Klub Gromka, 11.2.2006


V soboto, 11. februarja, smo bili v Klubu Gromka na Metelkovi priča koncertu dveh majhnih bendov, ki pa sta pustila dobrih 170 obiskovalcev dogodka več kot zadovoljnih. Podobni po poreklu (obe skupini prihajata iz ljubljanske suburbije – ena iz Šmartnega, druga iz Tacna), a popolnomi različni v glasbeni usmerjenosti, sta skupini v treh urah ponesli publiko v stanja zasanjanosti, nostalgije in sladke ironije.


Večer so otvorili PULSE, kvintet znan po egsaktnih priredbah legendarnih Pink Floydov. Time, Money, Shine on You Crazy Diamonds in vrhunec koncerta Wish You Were Here so z odličnim kopiranjem floydovskega sounda zveneli kot v najboljših postbarrettovskih časih že davno razpadle skupine. Vse, od psihadeličnih efektov na sintu, gracilnih bas linij, melanholične solo kitare pa vse do mehkih tolkal in zamolklega vokala, je prispevalo k stanju blažene otopelosti občinstva, ki je z gromkim aplavzom skupino pospremilo z odra.


Sledili pa so Tacenski mudeli, skupina z zanimivim imenom, skladbami in sestavo. Tako rekoč improligaški bend, saj v njem nastopata legendarna improvizatorja Juš Milčinski na vokalu, sintu in kitari ter Igor Bračič na bobnih, basist in solo kitarist pa sta se tudi že sama preizkusila v improvizaciji, pravzaprav ne more iz impro kože zabavljaštva in ironije. Je že res, da so predstavili repertoar priredb, ki jih ob začetkih ustvarjanja preigrava prav vsak slovenski rock bend, a niti ena ni skušala imitirati originala. Še več, k vsaki pesmi so fantje dodali svojo noto izvirnosti: blacksabbathski Paranoid se je začel z valčkom in nekje v sredini za riff prešel v Iron mana, miks Pojdi z menoj v toplice/ Nisem več s tabo je vseboval znane linije Coldplayev, da niti ne omenjamo občasnega polka ritma, No one knows se je pred solažo spremenil v Funkytown in tako naprej. Kvartet je pred koncem predstavil še avtorski instrumentalni komad (s precejšnjo referenco na Srečno mladino in Siddharto), za bis pa so postregli z Mesečino – tokrat brez ironije, a z odlično izvedbo in močnim sporočilom.


Vsekakor upanje za underground sceno ljubljanskih predmestij še živi in upamo lahko le, da se bo kaj kmalu prikazala tudi v soju sonca.


tekst in foto: Uroš Žuraj

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.