Valterap – malomatomanemona

Valterap - malomatomanemona

Valterap – malomatomanemona

2006, SBK (samozaložba)


Po dolgem času sem jo dočakal, novo plato s strani Valterja. Ni bilo presenečenja, ni bilo razočaranja – kar Valter zna, to Valter naredi! Kot vedno, oborožen z domačim narečjem, nas zasipa z rimami in z atraktivnimi melodijami, ki ti lahko le po nevarnosti zbežijo iz spomina. Sedem pesmi od 16-ih je glasbeno opremil sam Valterap, pri dveh od teh sta ga dopolnila Nejc Viher (bas v tintutin) in Laris Bragato (kitara v Za glavo zgubit); ostalo so zapolnili s  svojimi izdelki: DJ Supastar in Samo Boris s po dvema podlagama, Borjan Furlan, Sas, DJ Deso in Pipss, N.S.S. in Brodii. Sicer po produkcijski plati album malo zaostaja za tekstovnim delom, ampak to ni velik problem, ker Valterap to lepo »zakrije« s svojo sposobnostjo »flowanja«; nedvomno je on glede tega številka 1! In tukaj se hibe tega izdelka že končajo! Da, spet se je zgodilo »neki takega ku Valterap« in upajmo, da to ni zadnjič.


Stvar se začne s poosebitvijo naše državice v nekakšni humoreski z naslovom Hej Slovenija! Meni komad deluje izredno simpatično, mogoče tudi zaradi pridiha DJ Premiera v Supastarjevi podlagi, zagotovo pa zaradi lirik v katerih se »obdeluje«  Slovenija kot pozitiva in negativa, nekakšno neskladje občutkov o svoji materi domovini. Sledi tintutin, ki privlači s svojim enostavnim »bitom« in »party« refrenom, ki ga ni potrebno poslušat dvakrat. Tekstovno pa je na nivoju kot vsi ostali komadi; nobena pesem lirično ne pade iz obsega Valterjevih sposobnosti, kar kaže na to, da je eden izmed redkih, ki se na tekstih vedno potrudi in ne pusti poslušalcem le refrene in puste tone z basi, kot to počne večina rap artistov.
Naslednja pesem, Ma ne moreš je v bistvu nadaljevanje prejšnjega, resnično enostavna podlaga z izredno lahkim refrenom. Sledi Mladoletna, produkcijsko dovršen komad, z zrelim »bitom« in liriko, ki to še dodatno obteži in nekako umiri ritem cedeja in prav zato sledi bujenje. Za zgubit glavu je pesem, ki se po glasbenem smislu dobro začne in slabše konča, to pa spet odtehta govorjena beseda, ki je vedno znova zanimiva, pa še alarmanten refren je prisoten, tako da resnično ne moreš ostat nezadovoljen. Laufi Mulo, hm… Sem ugotovil, da ta »mulo laufa« nekoliko preveč konstantno, monotonost pa refren popelje le eno etažo nižje, tako da lahko rečem, da sem tukaj resnično nekoliko nepotešen s strani podlage. Še eno etaži nižje pa nas popelje naslednji komad, Kakšni dnevi; Valter svoje besede pelje skozi nekakšno zasanjano deželo, v kateri je ta »bit« doma.  In bil je že skrajni čas; nekoliko bolj živa podlaga, naslov pa je Hudičev sin – prosim poslušajte to štorijo! Zatem imamo možnost prisluhniti nekakšni predstavitvi Valterjevim uporniškim nazorom na družbo. Panks je resnično panks. In nato, spet, Sedem let na vrhu sveta izpade kot nekakšna zadeta Mladoletna, pravljično zasanjano v spremljavi lepo izpopolnjene produkcije, ki ima v sebi še veliko potenciala; medtem pa refren tako kot vsi ostali njegovi brati išče mesto v spominu da se zasidra. In po sedmih letih pride produkcijski vrh izdelka, Nukanu?. Valter tukaj obdela herbalno tematiko, tako pa še bolj razširi paleto povedanega in ne glede na to, kaj bi povedal, bi težko še bolj popestril ta instrumental, ki sta ga prispevala Deso in Pipss. Toni se umirijo in tako tudi lirike – Kačenetenečemmet… Naslov pesmi govori zase; bistvo jasno izraženo in to je to! Brez ovinkarjenja, enostavno povedano, kar je bilo treba povedat. Spet Supastarjeva podlaga in spet poživitev; čeprav sem tukaj mnenja, da je tale »bit« izredno neizkoriščen in čeprav je že sedaj poslušljiv mislim, da bi bil lahko deležen kakšne nadgradnje. Kar je nastalo, je nastalo in to je Skota.  Sledi točka, s katere si vidi celotna nižina tega albuma. Barska pevka je pesem, katere največji plus je sporočilnost, Brodii se je pokazal na »bitu« kot soliden nadpovprečnež, Valter pa je iztisnil iz sebe še eno kapljico več kot ponavadi! V začetku konca pa nekaj malo drugačnega; Kontra. Nekoliko drugačen pristop Samo Borisa na podlago malo poživi nesmrtnost tega ploščka; zgleda, da je hotel Valterja izzvat kar se tiče flowa. Valter zmaga in nas umiri s končnim komadom z naslovom op.a.; boljšega komada za konec cdja ne vem, če bi lahko naredil, črno-bela tematika odraža tudi grafično podobo albumčka, ki glede na izgled izstopa od svojih bratov, in takoj veš, da je poseben, drugačen od ostalih. Valter ti samo delaj tako naprej, nam je prav!


Erik Božič

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.