Ruins Matador – The Girls Seem Happy The World Seems Dead

Ruins Matador - The Girls Seem Happy The World Seems Dead

Ruins Matador – The Girls Seem Happy The World Seems Dead

Amitie Music, 2005


Za imenom Ruins Matador se skriva dvojec, katerega zvočni napad na prvi posluh ne razkriva minimalizem zgolj dveh glasbenikov, saj je njun zvočni mozaik zelo barvit in poln. Ljubljanski duo je leta 2001 ustanovil Žiga Predan, kot soborec pa se mu je pridružil bobnar Peter Ličen. Po nekajletnem ‘do-it-yourself’ ustvarjanju, večjem številu EP posnetkov in koncertiranju (med drugim sta igrala tudi na Klubskem maratonu RŠ) je bil s koncem leta 2005 izdan prvenec The Girls Seem Happy The World Seems Dead, ki je bil zelo dobro sprejet tudi v krogu domačih kritikov.


Če bi moral izbrati eno lastnost, ki jo imajo vse pesmi na plošči, je to zagotovo temačno vzdušje in mračna zvočna podoba. S tem ne mislim nujno na vsesplošno zamorjenost, saj na trenutke vokal zveni svetlo in vzneseno, kljub temu, da se v ozadju vijejo kombinacije zvokov, ki še posebej ob poslušanju s slušalkami delujejo precej grozeče: z običajne uglasitve močno znižan brundajoč bas, nenavadno kombiniran z lomljenimi ritmi zagotovo daje občutek tesnobe. RM se tekom albuma naslanjata predvsem na ritem, ki se ovija okrog pripovedno strukturiranega vokala. Ne iščeta melodike in harmonij, glasbena spremljava se zdi le kot podpora vokalnim potepom. Treba je omeniti, da je pripovednost besedil na albumu popolnoma razgaljena: odmevi in odzvanjanja bolj ali manj govorjenih verzov se namreč dotikajo zelo osebnih tem; besedičenje vokalista na trenutke deluje kot podoživljanje trenutkov umirjenosti in vznesenosti pa tudi paranoje, jeze in razočaranja kot druge, nasprotne strani človekovega razpoloženja. Struktura pesmi je zelo preprosta, kljub temu pa naj vas ne skrbi, da so pesmi dolgočasne. Skozi večji del pesmi sicer vodi podoben ritem, ki ga spremlja kopica različnih zvokov in šumov, spretno produciranih do nerazpoznavnosti. Kljub temu pa se tekom pesmi zvrsti veliko muzike, ki s svojo nepredvidljivostjo upravičijo strukturno nerazgibanost komadov. S tem mislim na morda nenavadne kitarske rife, toplo sintetizatorsko ozadje ali pa morda doživeto raztegovanje meha harmonike. Ko smo ravno pri produkciji- spretna roka Petra Penka je poskrbela za produkcijsko brezhiben album. Kombinacije naravnih akustičnih zvokov z digitalnimi ritmi hladnega industrijskega značaja ob ravno prav efektiranem vokalu v ospredju izpadejo odlično. Ravno ti kontrasti veliko pripomorejo k tem, da glasba RM izstopa iz povprečja ter tvori neko novo in inovativno glasbeno podobo. K tako dovršeni glasbeni podobi je nekaj gotovo prispevalo tudi gostovanje Borisa Benka iz skupine Silence.


Album The Girls Seem Happy The World Seems Dead zagotovo ni plošča za širši krog poslušalstva. Ob prvih nekaj poslušanjih lahko nepripravljenega poslušalca ploščino klavstrofobično vzdušje in občutek tesnobe neprijetno preseneti. Če pa vam je blizu novovalovska temna romantika v kombinaciji s sodobnejšim trip hopom in liriko, podobno Nicku Caveu, vas bo plošča gotovo ogrela. Ko izdelek nekoliko ‘prebavite’ in mu pustite, da vas prevzame, se prvenec RM namreč kaj hitro lahko pogosto znajde v predvajalniku. Zagotovo eden bolj dodelanih in inovativnejših izdelkov pri nas v lanskem letu.


‘It’s a rainy day down at my heart, hope you feel better now, love…’


                                                                                                                                 Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.