Rotor – Phonophobia

Rotor - Phonophobia

Rotor – Phonophobia

2005, Nika


Po kratkih solo izletih nekaterih članov v projektih kot so Ourobots in Temponauta ter Turkovem prispevku za kompilacijo Trans Slovenia Express Vol. 2, smo se končno dočakali tudi novega albuma »matice« Rotor. Recenzent že dolgo ni slišal albuma, čigar obe polovici bi se razlikovali kot dan in noč. Še več, skoraj meni, da sta na delu dve skupini in da gre za split album. No, šalo na stran, Phonophobia se proti koncu vseeno izkaže kot dober izdelek, čeprav mu recenzent skoraj ni odpustil povprečne oz. mestoma celo podpovprečne prve polovice.


Album odpre Electronic Memory, ki je bolj ali manj neškodljiva elektro baladica z Mino Špiler na vokalu. Malce retroja, malce estetike osemdesetih – v redu, čeprav so se na tem področju imena kot so Goldfrapp že bolje izkazala. Suzie Q in Ljubezen v avtu kažeta skupinino obsedenost z raznimi vokalnimi filtri – in to s takimi, ki verjetno že takrat, ko so nastali, niso bili in. Rezultat sta dva komada, ki nista niti simpatična, ne funny, ampak le enostavno bedasta. Če je Suzie Q s svojo enostavno melodijo ter  besedilom (bog ne daj!) nastal po vzoru Kraftwerkov, potem upam, da tega komada ne bodo nikoli slišali. Ljubezen v avtu bi lahko celo ratal in postal kar simpatičen, saj ima nekaj »popevkarskega« – ampak ta vokal in neverjetno cheap ritem…, vse skupaj zveni, kot če bi si nekdo vzel pet minut časa. Razni vokalni transformatorji so uporabljeni tudi še v drugih komadih (npr. zloglasni »water« filter v The Ride ali bolj smešno kvazi-vokoder hujskanje »Dance, Everybody Dance« v Vertigo Dance), a tam ne motijo preveč, kar pa seveda tudi ne pomeni, da so na mestu. V komadih The Ride, Rotofobia ter Vertigo Dance skupina tudi postreže še s kar dostojnim šminkerskim housom, sintetičnim ter overproduciranim. Gre za produkcije po vseh reglcih, za bolj ali manj fancy  ter sterilen house, za katerega bo verjetno tudi že lokal nad mestom preveč kmečki.


In potem se album prevesi v drugo polovico in recenzentu ni več jasno, če posluša še vedno isti album. Like a Turist je počasna, na reagge ritmu temeljoča laganica, Wet Dream pa zelo uspela vokalna interakcija med Mino ter skupino Putokazi (nepozaben »Always the same horrible dream«). V komadu Delight se ritem spet umiri na neko kvazi Sade/Sweetback produkcijo, vmes zadonijo še električne orgle ter seveda ta vokal… Ta melanholičen vokal, s svojo subtilno dramatiko, ki bi ga lahko prodali tudi kot Across The Universe Part 2. Proti koncu se pojavi celo še saksofon, ki celotno »živost«, oz. organskost komada le še potencira. Vendar se pojavi ravno v pravi dozi ter ob pravem času tudi izgine – torej še preden pade v pretirano džeziranje. Res, zelo zelo dober komad. Under My Eyelids je lepo hipnotično housičen ter vsebuje spet zmagovalen vokal Mine Špiler. Verjetno bi Kylie Minogue ubijala, da bi tako zvenela. Album končata dva, bolj za afterje zasnovana komada – Phonophobia se po produkciji približuje zadnjemu izdelku projekta Temponauta ter za tako sintetiko zveni presenetljivo toplo, Tu Moi pa se v duhu približuje hipnotičnim epopejam kakega Vladislava Delaya oz. njegovim albumom, ki jih je izdal pod imenom Luomo.


Medtem, ko na prvi polovici vlada konfekcijski french house ter nekaj res neuspelih vokalnih manipulacij, je v drugem delu celo začutiti nekaj takega kot osebnost, nekaj kar je samo »njihovo«. In res, skupina je najbolj uspešna ravno pri tisith komadih, kjer ne jemljejo od drugih, ampak črpajo iz sebe. S tem seveda mislim komade, kot so Wet Dream ali Delight, ki sta dobra smernica in bogat rezervoar idej za naprej. Prav tako živi inštrumenti mestoma dodajo nekaj tiste topline, ki taki glasbi dobro sede. Zanimivo bo videti, kam se bo skupina razvijala. Mogoče bo sledila tudi formacija v pravi band – sintetični adult jazz? Karkoli, samo da french house prepustijo Francozom ter pozabijo na vokalne filtre.


Matjaž Gerenčer

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.