Druženje z akustičnimi Zmelkoow

Druženje z akustičnimi Zmelkoow

Druženje z akustičnimi Zmelkoow

Zmelkoow, Škofja Loka / Loški pub, 28. 1. 200


Kaj delaš, mulc? Jebemti mater, kaj zaboga delaš?! Jurja in pol, da bom gledal tvojo faco? Eee… saj ne, da je to vsaj VELIKO preveč za lokalček s tako mizerno akustiko… dobro, da je špil vsaj akustičen. Dober trik za normaliziranje zvoka.
Slab trik za privabljanje širokih množic. A se polni. Saj se polni. Dobro se polni… Hej, karta je jurja in pol?! Bi rekel, da ima neke veze z imenom benda.
Veš, je že res, da se dobre stvari začnejo na Koncu. Da, dragi bratje in priletne sestrice, Konec je neizbežen. Apokalipsa prihaja. Apokalipsa se dogaja v naši trascedentalni metamorfozi  graviranega kardia relatiuma. Vedno močneje. Z večjimi sunki prehaja skozi namensko dvorano, v kateri brezizrazno bolščijo svoje zenice Sexy rdeče oči.
Vedno več žensk na kupu. Vedno več trave konzumirane. Še to noč.
Ti še ne nisem povedal o še bolj fukabilni stvari na odru? Opa, grdo se izražam, o všečnem backgroundu na neočitni platformi? Jap, teli blond zadevščini nista samo okrasek. Obvladata melodično Pihanje na dušo.
Kaj bi že rekli Zmelkoow? »Opasne, a se naj pazijo onega one pizde od Franka Frkiča…« Verjetno. Če bi pozabili na final countdown pred apokalipso. Eh. Spet apokalipsa.
A se res nihče ne spomni nanjo in gre v kot prosit Kristusa Odrešenika usmiljenja? Tako pa čutim, da zmerom bolj odmiram v blaznost pobesnele množice…
Smrad postanega potu na konicah razoglavih čel. Švic okupiranih superg v bojnih okopih nežno premočenih tal.
Sovražim gnečo. Sovražim jo tako močno, kakor hitro na mojih suhih ustnicah nastajajo neumne fraze in besede, ki jih je gotovo sam bogec izpustil. Katapela, Maček pod oknom, taka jajca. Nimam pojma o slovnici, očitno.
Nekaj več ga imajo oni na odru. Ah, na neočitni platformi. Vseeno tale akustika danes tako srednjeveško deluje.
Tako primerno za to razvpito leto, ko je pred pol petstotakom (ah, kako strašno grda vezava!) sam Wolfi Mocart odločil vstat od nerojenih. Se je šele odloču, da se bo rodu, hehe. Vsako rundo nekaj novega.
Vsak trenutek nekaj poLeti izven moje slabo skrite zavesti in Leti, leti daleč nad množico. Vidim, kako z otopelimi očmi vedno manj spremlja dogajanje. Pa ga hoče. Saj je kar fino. Saj nismo hinduisti, madona!
Ja vem, Brrr, kakšen mraz je zunaj. Tisočeri premraženi udi nedoločnih osebkov samo čakajo na Belo sonce, da privre iznad zavistne spalnice.
Tu pa ustvarjate soparo! Torej, hm, heh, kje so zdaj roke, mamicu vam!?
Kakor da bi poslušal odzvanjajoči glas redkega čudovitega uma. In vem, Vrži se nekam, magari v nedonošeno gručo pred tabo, magari v prijetno deklico s špegli, ki z violine izvablja simpatične zvoke.
Tako ostanem na miru in je večer lepši. Edino jaz in (ne)zavest. In Jaz se vrtim, vrtim daleč na mestu, ki ne obljublja odhoda.
Saj je vse v istem ritmu, ane? Malo zaspano… Malo preveč enolično. Škoda, da še nimam zadosti majhne gravitacije pod tlemi, da bi prebil talni zid in se povzpel nad presenečene obraze zbranih soljudekov. Kot nekdaj tisti tržaški džejms bond. Sergio, mislim da.
Ah, vsaj to minuto bi bil rad nekdo tako ekstravaganten. Zakaj moramo vsi biti zmerom tako Sentiš navadni in ne poskušamo kdaj v enem loku obdelati presnih mladenk vse od Krete pa do Zimbabveja?
Res, naš Bit je nedojemljiv. Pa ta skupinica na odru vsak trenutek bolj žgoče namerava dokazati, da temu ni tako. Da je za vse nas najboljše, da zapademo v njihov surov filing kitar, Tudi če zaigrajo kakšen Depresiven komad.
No ja. Roko dam na srce in takih je danes vsaj polovica. Zanje zgolj akustični instrumenti niso prav modra izbira.
Verjetno nočejo organizirat kakšnega skupinskega samomora, bognedej!? Šefe je karizmatičen.
Množica je karizmatična. Množica, ki še zmerom hrope zvok kitar in umirjenih bobenčkov in pozablja na pravkar ustanovljeni Klub ljudi z resnimi težavami! Le kdo se ne bi včlanil vanj?
Vem, počasi se vsi globaliziramo. Počasi se bližamo z lastnimi problemi, s težavami lastne eksistence in lastnih iztrebkov. Ko pogledujemo skozi spričevala naših neverjetnih življenj, opažamo, kako so negativna.
Opažamo, da kontinium naših zavoženih dejanj zahteva mir. Mir v domačem naslonjaču. Ah, Ljubo doma, kdor ga ima! Mi pa pri Ljubotu, hehe.
Vem za klošarje v bližini. Ne čutim jih. Danes ne. Danes je mirna noč.
Konec? A daj, daj, igrajte, pa malo živahneje! Častim eno rundo, ejga, ona tle zravn mene pa prav, da je mal bol voljna kot ponavad. Fino tudi zame.
In kaj, zaboga, je pa spet to?! Zakaj norite kot stekli psi, pravkar zapazujoči nedolžnega kmečkega otroka? Ta trenutek je morala Zemljina Gravitacija res silno popustiti.
Top. Udarec po trebuhu. Nenameren. Upam.
Špljoc. Kapljice hladnega piva v zraku. Grla desetin ust, odprta kakor pri novorojenčku, ki prvič zadiha kaos nerazložljivega sveta. Nenamerno.
Vedno bliže smo Koncu prežvečenega bivanja. Overejtiranega.
Kurc te gleda, zgleda da bo zdaj res čas, da priznam dokončno, kaj se dogaja ta trenutek.
To sekundo, ko čutim, da se bo množica spehanih organizmov ritualno specifično moi-ju razkropila na četvero strani, se v meni nekaj prebudi. Res, dve blondinki sta v sunku mimo mene in priznam… moj je trd. Nekaj predolgih sekund.
Veš, pač je tako na tem svetu. Vsak po svoje je Po srcu poštenjak. Mogoče oni na odru ne. Eh, ki so bili na neočitni platformi. Malo nateguško so pobegnili z nje. Navada je očitno res železna srajca.
Pa bomo preživeli. Še kdaj.


 


Še nekaj besedi k obrazložitvi zgornjega spackala:
Kaj novega povedati o pristnih domačih zabavljačih Zmelkoow? Da znajo prirediti dober žur, tako ali tako že vsi vemo. Da polnijo majhne klube in sušijo trpeča grla med koncertom, tudi vemo. Da imajo za seboj pehar uspešnic, ki praktično vedno najdejo poslušljivo pot v zbrana ušesa, je takenako znano.
Zanimivo jih je bilo videti v akustični verziji, čeravno sem mnenja, da je glede na njihovo »boli me kurac« glasbeno usmeritev originalni način preigravanja primernejši. Malce pusto in utrujajoče je delovalo akustično snidenje. Drži pa tudi, da je to za Loški pub pravzaprav edina možnost, kjer se po kakovosti zvoka koncertno približa klubskim »velikanom.«
Sam lokal je bil zadovoljivo nabito poln, pijače vsekakor ni manjkalo. Še kaj?
Načeloma lahko tu končam, v zgornjem sestavku je razložena atmosfera in skrita setlista. Vem, sto ljudi, nekaj manj čudi in moja je najbolj bizarna :-).


Gašper Pirc

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.