S kladivom nad Dan republike

hammerfall_05

Hammerfall, Stratovarius, Shakra – Ljubljana, Mediapark VPK, 29.11.2005


Nekdo se v Sloveniji, še posebej v Ljubljani, zelo trudi obuditi metalsko dogajanje in glede na videno v letošnjem letu ter napovedi za naslednje leto, se nam obetajo še boljši časi. Ljubljana ima tudi končno spodobno koncertno dvorano, ki lahko skoraj brez težav pogoltne tisoč razgretih metalheadsov, pa čeprav bendom infrastruktura ne nudi posebnega udobja. Ampak ker v Mediapark redko zahajajo največje zvezde s svojimi muhami, je to za večino čisto v redu. »Small country, small city, small everything!«


Končno lahko tudi že na začetku pohvalim organizatorja MOM, ali pa tistega, ki se mu je utrnila dobra ideja premakniti vhod na drugo stran dvorane in namestiti prodajalno vstopnic zunaj. Tako se je sprostil del okoli šanka, prodajalne majic in stopnic na galerijo. Zmanjšalo se je tudi prerivanje na vhodu in vroča kri, ki so jo večkrat podžigali živčni varnostniki. Pravzaprav je smešno, da glasbeniki pridejo na oder skozi isti vhod, kar pa bi marsikomu omogočilo priti v neposreden stik z njimi, jim stisnit roko in dobit avtogram. No, tega v dvorani ni bilo opaziti, občinstvo se za nekaj korakov stran oddaljene zvezde sploh ni menilo. Ah, smo zadržani! Kje je duh fenovstva, kričečih deklet in vsesplošne evforije? Žalost.


Z žalostnim bom ocenil tudi nastop prvega benda, švicarske Shakre, meni popolnoma neznane zasedbe. Kako so prišli do statusa predskupine, mi ni jasno, ampak takšne patetike že dolgo nisem videl. Igrati znajo in njihova glasba še kar gre, čeprav sodi bolj v devetdeseta prejšnjega stoletja, ampak pevca preprosto nisem mogel gledati, kaj šele poslušati. Deški obraz z obupno mimiko in glasom, ki spominja na idiotsko zavijanje kadeta Zeda iz Policijske akademije (kakšna asociacija ?!?). Besedila so prav tako iz obdobja, ko so harali razni Poison, Winger in Slaughter, skratka pogojno prebavljiva. Naslovi skladb kot so Take me now, Why don’t you call me, She’s my extasy povedo dovolj. Preživeto in stereotipsko. Zanimivo, da se publika s tem ni kaj dosti ukvarjala, je pridno sodelovala in se je pustila lepo ogreti za resnejše zadeve. Dvorana se je ta čas šele polnila. Omeniti velja, da je bil nocojšnji koncert večer tempiran bolje kot ponavadi, Shakra so začeli natanko ob osmih in končali pol ure za tem.


Med pripravljanjem odra smo na dveh velikih zaslonih imeli možnost gledati odlomke nastopov z letošnje turneje Stratovariusov in Hammerfall, na kateri si benda izmenjujeta status headlinerjev. Tokrat je čast prvega spremljevalca doletela Stratovariuse, ki so ob zvokih Hunting high and low z albuma Infinite prihrumeli na oder in občinstvu zadali prvi udarec. Tolikšna energičnost Stratovariusov ni v navadi, zato še toliko bolj preseneča, da se kitarist Timo Tolkki celo premika po odru in si izmenjuje prostor z basistom, ki se je odlično integriral v skupino. Sprehaja se na vse strani, hodi k enemu in drugemu. Publiki se je odpeljalo že ob prvem komadu, pri drugem pa je ponorela. Speed of light iz njihovega zlatega obdobja je čista klasika. Pevcu Kotipeltu se pozna dolgotrajna turneja in občasno izgublja glas, najvišji toni mu ne grejo, je pa zato pridobil na spontanosti in izboljšani odrski prisotnosti. Občasno mu pomaga Timo, ki poleg šeststrunske virtuoznosti obvlada tudi ta del muziciranja. Pod odrom se dogaja, prisotni v prvih vrstah pa imajo priložnost komunicirati z glasbeniki, ki jih ne ignorirajo. Fantje so iskreni in tega ne skrivajo. Svoje težave so očitno uspešno prebrodili tudi zavoljo občinstva, ki jim je res predano. Komade pozna na pamet in se odziva na vsako pevčevo prošnjo. Zvok je bil na visoki ravni, prav tako izvedba, ki je bila kljub pevčevim nekaj težavam z glasom izjemna. Presenečenj je bila dolga progresivna skladba Destiny, ni manjkala obvezna balada Forever, ki jo je skoraj polovico odpelo občinstvo. Odličen nastop so po uri in deset zaključili z ultimativnim speedmatalskim Black Diamond. Naj se ve, kdo je še vedno dober.


Sledil je dolg premor in ob enajstih so se luči spet ugasnile. Na oder so prihrumeli Hammerfall, v mnogo boljši formi kot na letošnjem Metalcampu. Očitno še niso naveličani celoletne turneje v podporo svojega zadnjega albuma Chapter V. In ker so bili nocoj zvezde večera, so dali vse od sebe. Z zadnjega albuma so povzeli samo prve tri skladbe, druge himne pa so nabrali v bogati diskografiji. Z nekaterih več, z drugih manj. Pevec z lahkoto uporablja ves svoj izjemen razpon glasu, kitarista zagotavljata metronomsko naspidirano ritmiko, solaže zvenijo sveže in neprisiljene. Bobnar je zgodba zase, in čeprav je skrit za kopico inštrumentov, ne zamudi trenutka, da se ne bi malce pozabaval. Kot na primer z prijetnim pomežikom železni devici z uvodom v Run to the hills, kar pa žal ni vse. Hammerfall so odličen koncertni performer, ampak njihove skladbe si postanejo sčasoma zelo podobne. Rutinska kompozicija je očitna, prevečkrat je slišati tako zelo maidnovski temelj s tremi akordi. Bojeviti refreni vsakogar spravijo na noge, zato jim večina prav z užitkom prisluhne do konca. Svoj nastop so zaključili v uri četrt, po koncu uradnega dela so se ob dokaj hladnem in zadržanem skandiranju vrnili na oder za ognjeviti finale s Hearts on fire.


Pri obeh skupinah smo pogrešali dodatne odrske rekvizite, ki jih dvorana, kot je VPK, žal ne prenese. Predvsem nekaj pirotehnike bi bilo dobrodošle, saj se odlično poda njunemu power metalu. Ozvočenje je bilo solidno, luči se mi pa zdi, da so itak vedno enake. V glavnem, doživeli smo pristen in v globalu zelo dober koncert, kakršnih si to zimo želimo še čim več.


Tomaž Lukman


 


Set lista Stratovarius:
Hunting high and low
Speed of light
Kiss of judas
S.O.S
Maniac dance
Destiny
Forever
United
Father time
Eagleheart
Black diamond


Set lista Hammerfall:
Secrets
Riders of the storm
Renegade
Let the hammer fall
Fury of the wild
Glory to the brave
A legend reborn
At the end of the rainbow
Blood bound
Heeding the call
Templars of steel
Hearts on fire

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.