Father – Inspirita

Father - Inspirita

Father – Inspirita

2005, Dallas Records


Prvenec reških mladih metalskih progresivcev ima to srečo, da ga je izdala velika (za hrvaške razmere) založba, ki bo mogoče vsaj korektno poskrbela za njihovo promocijo. Če bi jo fantje izdali v samopromociji ali pri kakšnem garažnem izdajatelju, bi bila njihova prihodnost precej bolj meglena. Tako pa že ob prvem poslušanju lahko potrdimo, da Father jemljejo svoje poslanstvo silno resno in ne skrivajo ambicij po prodoru na tuje, za to zvrst bolj odprte trge.


Čeprav so mlad bend, nastali so leta 2000, imajo za seboj že nekaj odmevnih nastopov, omenimo samo nastop na koncertu ob zagonu MTV Adrie v Zagrebu in kot predskupina legendarnim thrasherjem Anthrax. Kot enega svojih največjih dosežkov štejejo zmago na izboru za Rock Otočec 2003 v konkurenci prek 180 skupin.


Bežen pregled imen, ki so leto in pol soustvarjala album, pove veliko. Za miks je poskrbel nam dobro znani Dejan Radičevič, zvezda slovenske glasbene produkcije, saj so izpod njegovih prstov prišli izdelki Siddharte, Tinkare Kovač, O.S.T.-ov, pa tudi bolj poparskih Make Up 2, Alye in Andraža Hribarja. Zato kakovost zvoka odlično sede melodičnosti Inspirite, ki skozi večinoma progresivne komade, občasno pa z malo iz jazzovske in filmske glasbe navdihnjenimi vložki v slabi uri pove več kot smo pripravljeni absorbirati naenkrat.


Težava mnogih prvencev in tudi tega je nenatančno začrtana glasbena usmeritev, kar je najbolj očitno, ko se na nekaterih skladbah pojavljajo tradicionalni, za metalsko zvrst nenavadni inštrumenti – harmonika na Emon, saksofon na Vasaii in violine na Seashore. Vse lepo in prav, naj pokažejo nekaj svojih korenin, vnesejo v glasbo tradicionalizem iz domačih logov. Zveni dobro, malo klišejsko, vendar jim daje prepotrebno identiteto. Odločitev, da bodo peli izključno v angleščini, je najbrž z vidika tržnega uspeha dobra, a kje so potem korenine, ki jih skušajo razkriti v svoji glasbi? To z jezikom jim je sicer oproščeno, ker so pač uporniški. Menda se na hrvaškem odvija prava mala vojna proti »prodanim« bendom, ki zapostavljajo materinščino. Hja, posledica globalizacije. Tudi sosedje se ji bodo morali privaditi.


Subjektivne pomisleke na stran, ljubitelj melodičnih, a še vedno trdih kitar in sofisticirane distorzirane ritmike bo v Inspiriti odkril kar nekaj biserov. Lost in words, Never come back, Sayana in Machina so vsi zelo dobri komadi, udarni in zelo reprezentativni kar zadeva nepretenciozni toda odkrit glasbeni potencial Fatherjev. Znajo pa biti tudi umirjeni in subtilni, čeprav ne zaidejo na pota sluzavih balad, pač pa ostanejo korektni kot na naslovni skladbi in zaključni Seashore.


Res vredno poslušanja in upanja, da bo Dallas ponudil takšno podporo še kakšnemu metalskemu bendu.


Tomaž Lukman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.