Z Zoranom Predinom o glasbi

Z Zoranom Predinom o glasbi

Z Zoranom Predinom o glasbi

Z Zoranom Predinom smo se pogovarjali o aktualni plošči ‘Žarnica za boljši jutri’, ki jo je izdal skupaj z Živimi legendami pretekli mesec, o ponovnih koncertiranjih skupine Lačni Franz, o nostalgiji … Nismo pa mogli tudi mimo trenutne situacije v slovenski glasbi (beri besedilo skladbe ‘Živ pokopan’ na koncu).


Ta četrtek, 24. novembra 2005 pa se nam obeta odličen ‘koncert za sladokusce’ v ljubljanskem Orto baru, kjer bodo nastopili legendarni Lačni Franz.


 


Aktualna plošča ‘Žarnica za boljši jutri’ je bila izdana pred kratkim. Naslovna pesem ‘Žarnica’ pa je bila izdana tudi že na prvi plošči skupine Lačni Franz, ‘Ikebana’. Kaj sporoča v novi (pre)obleki?


Da se je treba spet postaviti na stran tistih, ki mislimo s svojo glavo. Da se ne smemo pustit zbombardirat s strani medijev do te mere, da bi pač pristali, da je tisto, kar nam ponujajo edino, kar se da poslušat. Ko sem napisal ‘Žarnico za boljši jutri’ je pri nas vladal tak nek režim, ki je dopuščal samo enostranska razmišljanja in režim, ki nam je obljubljal nekaj dobrega. Se mi zdi, da so zelo podobni časi sedaj. Po evforiji, ko se je Slovenija osamosvojila, smo se sedaj spet pridružili eni večji državni skupnosti, evropski skupnosti, v kateri bomo morali zelo pazit na svojo identiteto in smo spet na isti poziciji. Časi so podobni.


Bi na plošči izpostavili kako skladbo? Prebrala sem, da je to ‘Živ pokopan’. Zakaj?


Ja, ‘Živ pokopan’ je komad, ki sem ga celo mislil dati kot naslovni komad. Ker je v bistvu protestna pesem. Proti situaciji v slovenski glasbi, kjer prevladujejo samo komercialne skupine, ki so proizvod medijskega sodelovanja, ko si mediji sami izmislijo, glasbeno skupino in jo favorizirajo do te mere, da zadušijo vse ostale. To je tako kot v gozdu, kjer zrastejo drevesa in potem senca pomori vse, ki niso na površju … Mislim, da bi bilo, če obstaja možnost da se objavi besedilo, ker tisti, ki prebere besedilo, sliši komad, točno ve, kaj sem hotel povedati. (Besedilo objavljamo spodaj; op.a.)


Je zelo ostro besedilo …


Ostro je in direktno, da.


Pri novi plošči ste prestopili k drugi založbi. Do sedaj ste imeli svojo. Kako to?


Ja, enostavno ugotovil sem … Prvič – da mi zmanjkuje časa za ustvarjanje, ker sem se moral ubadati pač tudi z marketinškimi stvarmi in podobnim. Drugič – končno sem našel razumevanje v založbi Dallas, pri ljudeh s katerimi se poznam že dolgo vrsto let. Tako mi ostaja tisto najlepše delo, to je ustvarjanje.


Med drugim ste tudi idejni oče ‘Globokih grl’, ki so se letos junija zgodila že tretjič zapored. Za zaključek ste nastopili Lačni Franz skupaj po dolgih letih. To morda pomeni ponovno rojstvo Lačnih Franzov?


V bistvu na nek način ja. Čeprav smo bili več ali manj v duhu vedno zraven, vedno prisotni, ko se je govorilo o zlatih časih slovenskega novega vala, o muziki iz takratne Jugoslavije. Zdaj se je namreč zgodilo, da ta Globoka grla, navkljub temu, da so v zelo atraktivnem poletnem času, na atraktivnem prizorišču v ljubljanskih Križankah, nekako v medijih pa niso vzbudila dovolj pozornosti in tudi obisk koncertov ni bil dovolj velik. Zato smo se Lačni Franzi odločili, da se bomo ponovno zbrali na prireditvi, ki si zasluži takšen dogodek z nami. Potem pa se je zgodilo presenečenje. Namreč sami smo bili presenečeni, kako še vedno dobro zvenimo. Kako fino in hitro je minil ta koncert. Kako je bila predvsem najmlajša publika navdušena. Potem smo dobili en kup povabil, realizirali smo že zagrebški koncert v Tvornici. Nabito polna Tvornica je odlično reagirala. Zdaj gremo še v Beograd. In pa neke vrste koncert za sladokusce bomo naredili 24. novembra 2005 v Orto baru. En tak klubski nastop, da vse tiste dvomljivce, ki mislijo, da nismo več v formi ali da smo že za staro šaro, prepričamo da je stvar ravno obratna. Ker naslovi, kot so ‘Bog nima telefona’, ‘Za shizofrenike’, ‘Prosim pazi, da mi ne pohodiš podočnjakov’ in ‘Praslovan’ recimo, še danes zvenijo zelo aktualno. Posebej je to velika priložnost za tiste, ki so samo brali o nas in nas poznajo samo s plošč in posnetkov starih TV oddaj. Lahko nas vidijo v živo.


Bo dovolj prostora za vse take?


V Orto bar gre nekje 150 do 200 ljudi. Jaz pozivam vse, da si čim prej nabavijo karte.


Naslednje vprašanje bi bilo, kako je z nastopi. Govorili ste o bivši jugi. Popularno je oživljati t.i. dinozavre …


Ja okrog tega oživljanja … Letos sicer je nekaj v zraku. Enostavno vzroki so zelo različni. Za nekatere bende je to poslovna priložnost … Ampak v vsaki taki poslovni priložnosti je tudi del resnične nostalgije, ker brez tega nobena poslovnost ne funkcionira. Če ti bendi ne bi zbrali vse te svoje publike, potem se tudi ne bi, ne vem, npr. Bijelo dugme, Novi fosili tega šli. Mi, Lačni Franz smo si svojo vlogo zamislili v smislu neke muzike s časov jugo novega vala in ki je pa danes še vedno kvalitetna. Ne bomo delali novih pesmi, ne bomo spreminjali ničesar, ampak bomo samo podajali tisto, kar smo že postavili. Tisto, kar smo mi na nek način predstavljali iz samega sebe.


Lačni Franz je pravzaprav že v svojem 27. letu …


Ja zdaj bo kmalu nehal biti mladinec. (smeh) V starih časih si bil mladinec, si moral k vojakom do 27. leta.


Kaj ga drži še pokonci? Kako se drži? Oženjen ni …


Ne vem, verjetno ljubezen do muzike. Pač na splošno … Jaz sem si moral za svoje glasbeno delovanje, ker pač živim samo od glasbe in imam velike obveznosti, omisliti nek svoj način nastopanja. Se pravi, danes nastopam na štiri različne načine. S skupino Žive legende snemam pop rock glasbo in poskušam priti do širših množic. Orkester Adijo pamet snema bolj zahtevno glasbo, v tujih jezikih, bolj jazzovsko obarvano. S tem programom poskušamo uspeti predvsem v tujini. Potem je že omenjeni Lačni Franz. Rokenrol koncerti za dvorane brez stolov. Jezna zadeva, glasna, bojevita. In pa nastopam na trubadurski način. Sam s kitaro, v spremljavi Danila Ženka na klaviaturah. Se pravi – štiri načini, ki so neprestano na voljo za to, da pridem do poslušalcev, da lahko dejansko konkuriram za glasbene dogodke. Tu nekje poskušam najti neko svojo nišo.


Kako je pa s filmi? Z glasbo za filme in TV nadaljevanke?


Za naslednje leto imam spet ponudbo za enega. Sedaj še čaka na filmski sklad, da prižge zeleno luč. Za gledališče že dalj časa nisem delal, bi še rad kdaj. Mogoče še bom kdaj. Se mi zdi, da imam sedaj kar precej dela …


Kolega Lovšin in Kreslin sta čisto pred kratkim oba izdala neke vrste ‘best of’ dvojni plošči, Kreslin celo še DVD. Načrtujete kaj podobnega tudi vi?


Ja, stvari se zbirajo, vendar ne bo še tako kmalu. Lačni Franz je naredil en box vseh devetih cedejk, ki je pa skupaj s Helidonom nekje ugasnil in sedaj čaka na lepše čase … Kar se pa tiče teh novih stvari, imam sedaj v načrtu kup novitet, v tujih jezikih in pa verjetno, da jih bodo posneli pevci s hrvaškega govornega področja. Najbolj zanimiva bo seveda predstavitev programa Žarnica za boljši jutri v času Valentinovih koncertov naslednje leto (11., 12. in 13. februar 2006). To bo že deseta obletnica koncertov v Cankarjevem domu. Se pravi, da že deset let polnim Gallusovo dvorano. Februarja bodo gostje orkester Adijo pamet in Boris Cavazza, ki bo zapel v italijanščini.


Ne morem se izognit (ponovnemu) vprašanju o trenutnem stanju v slovenski glasbi? Mogoče kaka napoved?


Kaj pa vem … Zdi se, da se ušesa javnosti odpirajo, da so se ljudje že malo naveličali teh, ki se samo ponavljajo. Zdaj se je pokazala vsa njihova jalovost, enostavno niso zmožni neke normalne produkcije in enako kvalitetnih komadov kot tistih s katerimi so se izstrelili v javnost. Zato jim prerokujem hiter zaton.


Hvala. Imate še morda kako sporočilo za bralce RockOnNeta?


Radi se imejte in uživajte.


 


ŽIV POKOPAN


Živ pokopan med primitivce in prefrigane bleferje, v osladni čas, narejen za kičaste pozerje.


Živ pokopan! Ujetnik plastike in žrtev zadnje mode, si ne dam soliti pamet papigam!


Se spomniš, kaj je včasih dvigalo pesti? Kaj krila puncam? Kaj nam je mrmrala vroča kri? Bodi sam svoj!


Živ pokopan med tangice duha rumenih nakladačev, za krono kiča in za žezlo tračev!


Živ pokopan! Pod goro starih jajc domače fare, se ne dam zadavit roza barbikam!


Se spomniš, kaj je včasih dvigalo pesti? Kaj krila puncam? Kaj nam je mrmrala vroča kri? Bodi sam svoj!


Živ pokopan! Pod poezijo zlatih prinašalcev, se ne dam, telovadni liriki plesalcev.


Živ pokopan! Pod diktaturo pudra mehiške blondinke, kot partizan med ofenzivo gnile šminke.


Živ pokopan! Se še ne dam!



Tanyisha

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.