Urban & 4 v Orto klubu

urban4_003

Urban & 4, Ljubljana / Orto klub, 26.11.2005


V soboto smo bili v nabito polnem Orto klubu priča izvrstnemu nastopu reške avantgardne rock skupine Urban&4, ki se je predstavila s svojo ploščo preprosto poimenovano Retro. Zelo pomenljivo, saj bi lahko rekli, da se je gospodin Damir vrnil v bolj rock vode, v temne in intimne izpovedi Laufer obdobja. Kot je vsem znano, je karizmatični hrvaški frontman leta 1996 zapustil skupino Laufer in še istega leta izdal prvenec Otrovna kiša, dve leti kasneje pa še v nekoliko elektronski-poprock maniri ovito ploščo Žena dijete.


Urban&4 so na odru še boljši, kot je moč slišati na sicer dobro sprejetem albumu Retro. Orto klub je bil tokrat napolnjen do zadnjega kotička in mnogi so žal ostali pred vrati. Tega se je zavedala tudi sama ekipa benda, katere protagonist (Tonči Radić na kitari) mi je ob koncu nastopa resno zagotovil, da se bodo v kratkem (predvidoma januarja) vrnili v Ljubljano in zasedli oder kakšne večje dvorane (morda Mediapark??).


Nekaj čez deseto je kazalo na uri, ko nas je ekipa odličnih glasbenikov s tokrat dobro razpoloženim in energično sijočim gospodinom Damirom na čelu popeljala v »Nebo«. Skladba, prepletena z odličnim elektro-perkusijskim uvodnikom ter naslonjena na zanimivo rahlo distorzirano kitaro, polno delaya, reverba in noisa, je bila odlična navezava na to, kar nas je čakalo v naslednjih dveh urah nastopa. Po dinamičnem intru so množico zajele in ogrele nekatere skladbe večkrat diskografsko nagrajenih prvih dveh albumov omenjenih zgoraj, in sicer avtobiografska ostra balada Robot, v okviru katere ne moremo mimo dejstva, da Robert Robot dejansko ni nič drugega kot frontmanov oklep, opasan v trenutkih osamljenosti in obupa: »Ispod tamnog oblaka sada robot stoji sam i čeka kišu da ga prekrije, i natopi mu spojeve, prekrije hrdžom zauvijek, metalno tijelo bez Nje ne ide nikuda više…« Damir uvodne vrstice izdavi v neverjetno kontrolirani agresivni drži ter se ob refrenu (»I sad ljubav nema lice, ostajemo stranci zauvijek, kaže on i nestane…«) bebavo poneži, podobno pač kot robot, ki ga nenadoma napade »rja«. Nadaljuje z nežno pop zasnovano skladbo …Samo…, ki je v živo velikokrat v pomanjkanju nežno melodičnih frulic interpretirana nekoliko trše. Tisti, ki poznate pesem, ste najverjetneje pogrešali prav te frulice, kajneda? Še zadnji izmed nabora starejših najodmevnejših komadov se je zgodil, Ruke (ki lepoto in nežnost le-teh gospodin Damir očitno precej ceni, saj je ob zavračanju misli na kidanje pričujočega snega naznanil, da nadvse uživa nad izborom svojega »poklica«), ki nas je v še zmeraj uvodnem delu nastopa popeljala strmo v vesolje glasbenih užitkov. Sedaj smo bili pripravljeni na nekoliko zahtevnejše skladbe novega albuma – Albino je uvodno deloval nekako v klavirskem duhu ter se v refrenu ob melodičnih kitarskih aranžmajih lepo razpletel, nekoliko počasnejša in vokalno šepetajoča Kornjača z minimalističnimi kitarskimi vložki ter nežnimi metlicami na bobnih. Vse skupaj bi lahko uvrstili v predalček nekakšne nove klasike skladateljev filmske glasbe. Med odmevnejše komade na Retru zagotovo sodi Spelujem ti ispriku, ki pa je zaradi nepredvidljivosti zgradbe in nerazločnosti sicer odlične lirične interpretacije v mojih mislih nekoliko izzvenela v prazno. Morda je te najintimnejše izpovedi v (vse)prežemajočem klubskem brenčanju težko do konca udejanjiti. Nevšečnost je nemudoma potonila v bolj intenzivni in daleč najodmevnejši Mjesto za mene, kar je potrdila nominacija Best Act MTV Adria kot tudi ponovno vzhičena publika, ko je v refrenu kar sama zapolnila vso zvočno gmoto. V tej točki smo spet bili priča novemu vrhuncu, katerega je prav do konca držala stara zvočna slika zasedbe s še eno serijo starejših skladb, med drugim Odlučio sam da te volim, Otrovna kiša, Black tattoo in Ocean so nas popeljale na potovanje po različnih občutkih od nežnosti in lahkote do psihadelije in tesnobe ob odličnih prepleteno nojzerskih delih. Ob vztrajnem klicanju publike so nam Urban&4 dobesedno podarili Astronauta, pesem ki je sicer brez harmonike, katero sem sam zelo pogrešal, perfektno zaokrožila perfekten zvok, ki ga na klubskih koncertih slišiš le malokrat. Polnost le-tega je bila prav neverjetna, prav tako preciznost.
Urban&4 svojo glasbo gradijo na kitarskih efektih ter poetičnih vokalnih interpretacijah odličnih besedil, saj so bobni postavljeni v ozadje celotne zvočne slike, bas je s svojim zvokom postavljal odlične temelje neverjetno na prvi pogled enostavni kitari, ki je s svojimi efekti do konca zapolnila vso zvočno gmoto. Tonči na kitari niti ni pokazal nekega kompleksnega obvladovanja instrumenta, obvlada pa do skrajnosti pridobivanje zvoka s pomočjo tehnike, alikvotnih tonov (Odlučio sam da te volim, Otrovna kiša) s pomočjo njegovih »custom-made« prijemov, ki v neki molovski maniri ne ponudijo zaključenosti izzvena ter predvsem delayov in meni neverjetnega reverba, ki je bil še tako naraven.


Vsekakor koncert, ki bi ga moral slišati vsak ljubitelj glasbe. Tistim, ki ste ostali pred vrati pa velja prenesti posebno oznanilo – bend se bo po zagotovilih kitarista vrnil koncertirat predvidoma januarja.


Urban&4 so:
Damir Urban: vokal
Ante Tonči Radič: kitara
Saša Markovski: klaviature
Sandi Bratonja: bas
Marko Bradaschia: bobni


Milko Pečanić


foto: Samo Bešlagič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.