Trevor Dunn’s Trio Convulsant v Ortu

trevor_dunn_001

Trevor Dunn’s Trio Convulsant, Ljubljana / Orto klub, 17.11.2005


Potem ko smo bljuvalno, sicer z največjim zadovoljstvom, prebavili avantgardno Masado Johna Zorna in kar obstali pred Pattonovim orkestrskim projektom Fantomas, se je k nam (v tretje?) z lastno »trio« odpravo namenil Trevor Dunn. K sodelovanju pri novem albumu Sister Phantom Owl Fish je tako povabil akademska profesionalca Mary Halvorson na kitari in Chesa Smitha na bobnih ter na odru četrtkovega Orto kluba zaokrožil še eno ustvarjalno odisejo njegovega kontrabasovskega početja.


Brez pretirane promocije in medijske podpore se je koncertno prizorišče Orta (kar je nadvse pričakovano) že pred pričetkom skoraj do konca napolnilo. Namreč, ime Trevor Dunn je (zahtevno) občinstvo nemudoma povezalo s projekti med drugim famoznih Mr. Bungle, Fantomas, že omenjeno električno Masado in še s kakšno razvpito blagovno znamko »a la« Patton… Trevor se verjetno še kako dobro zaveda »poblagovljenosti« svoje blagovne znamke, ki se posluša, prodaja in govori kar sama zase,…, in bi (verjetno) lahko naredil praktično karkoli, pa bi brez težav napolnil dvorano od odra do šanka.


Muziciranje tria Convulsant bi lahko žanrsko opredelili v jazz-rock, vendar ne v idealizirano-predvidljivi obliki. Godbeno početje kontrabasa, kitare in bobnov je postreženo ne v fuziji, temveč kot absolutna kolizija, trčenje, celo verižno trčenje, jazzovskih detajlov, ki v maniri visoke kontrole nemalokrat grindcorovsko eksplodirajo. Kot samoumevno bi jim nemalokateri poslušalec-ka/gledalec-ka celo lahko očitali pretirano improvizacijo, kar pa je daleč od resnice. To je popolnoma nadzorovano muziciranje, ki pa se je ob določenem surrealističnem početju (predvsem Trevorja, ki je iz inštrumenta z godalom skušal iztisniti dokaj bolne efekte »škrabljanja«…) in improvizaciji (žal) sprevrglo v brezvezno disharmonijo in mestoma težko prebavljivo zanikanje skoraj vsakršne tonalnosti. Tako se je ob neskončnem sprehajanju kitaristke po vratu kitare in tihem godenju Trevorja iz ozadja razpaslo neverjetno (razločno) klepetanje(!?!) občinstva, kateremu v tej točki nikakor ne bi mogli pripisati nevljudnosti ali kaj podobnega…, morda le rahlo dezorientiranost v tem koordinatnem sistemu Trevorjeve konfuzije. Skratka, vsekakor so mi bili ljubši nažigaški deli, ko je »dirigent« odložil svoj lok in s prsti skorajda mlatil po strunah, kitaristka pa v stoner-rockovski maniri še dodelala zvočno sliko, ki bi sicer lahko izzvenela v prazno.


Kljub temu, da se je poveljujoči Trevor po uri in pol godbe po želji občinstva kakopak odločil za dodatek, ne bi mogli govoriti o nekem splošnem navdušenju in kontinuirani napetosti oz. pozornosti. To je pač eden od tistih koncertov, ki potrebuje čas za mirno prebavo, poslušanje je možno s polno mero koncentracije in potrpljenja, in šele takrat se v njegovi vsebini tudi končno lahko najdeš. Morda je pa bistvo tovrstne godbe prav v tem, da se lahko v njeni vsebini tudi (do)končno izgubiš.


Vsled mojega precejšnjega nepoznavanja Trevorjevega tria ter obenem natančnega poznavanja dotičnih »blagovnih znamk«, velja za konec še dodati misel, da je »primer Trevor Dunn«, ki se je v četrtek zgodil v Ortu, dober dokaz, da je zaradi sledi bolj razvpitih bendov oz. glasbenih blagovnih znamk dojemanje glasbenih fenomenov v veliki meri odvisno od »ideoloških« pozicij poslušalcev. In podobno velja za petkov koncert kvinteta na čelu z Omar A. Rodriguezom.


Milko Pečanič


foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.