Omar A. Rodriguez-Lopez Quintet & Radiovago v Ortu

omar_a_rodriguez_003

Omar A. Rodriguez-Lopez Quintet & Radiovago
Ljubljana / Orto klub, 18.11.2005


Minuli petek, le dan po izjemnem muziciranju gospoda Dunna v Ortu, se je prav tam v ponovni organizaciji Bube (enako kot dan poprej) predstavil kitarist in protagonist rock zasedbe The mars volta, Omar A. Rodriguez Lopez.


Po mnenju nekaterih, eden močnejših glasbenih inovativcev našega časa, se je tokrat Ljubljani predstavil s povsem novim projektom, natančneje s svojo ploščo preprosto poimenovano kar »Omar Rodriguez«, uradno še neizdanim albumom, ki je bil ustvarjen med Omarjevim nekajmesečnim bivanjem v Amsterdamu. Plošča v današnji splošno pokvarjeni sferi glasbenega sveta grobo izstopa (vsekakor ni edina, pa vendar), za nekatere kot bleščeč dragulj čiste rockerske progresivnosti znotraj skoraj neskončnega zlivanja žanrov, za druge pa spet v neskončnost trajajoča zavlečenost z v skrajnosti pretiravanimi kitarskimi solažami ter drugimi inštrumentalnimi pejsaži.


Že sam prvi pogled na ovitek plošče je nenavaden, kajti ves tekst, ki ga sicer ni prav dosti, je v nizozemščini, vključno z imeni komadov. Omar – Teksačan, sicer  izvorno iz Puertorica, se očitno vedno bolj poglablja v abstraktnosti glasbenega izražanja. To pokažejo že prej omenjeni naslovi, na primer »Regenbogen stellen van prostituees« v prevodu bi ti pomenilo »Krasti mavrico prostitutki(-am)«, torej… To je bilo po reakciji sicer spodobno polnega Orto kluba več kot očitno, kajti z izjemo nekaj razgretih glav, sem imel občutek, da je publika sicer razgiban in energije poln performans zasedbe na odru sprejela precej hladno. Bilo pa je, predvsem pod odrom, opaziti tudi to, da si je Omar prek zasedb kot so At the drivie in, De-facto ter aktualne The mars volta tudi v Sloveniji, tako kot vsepovsod drugod po svetu, pridobil položaj močne, karizmatične figure sveta modernega rocka, kajti navdušenost nekaterih pred nastopom je bila očitna.


Prva točka petkovega večera pa je bila delna zasedba kalifornijskega benda Radiovago, ki  si je s trdim delom zadnja leta »baje« pridobil naziv »the hardest working band in California«. Kot predskupina Yeah Yeah Yeah’s in podobnih so že obdelovali svetovne odre, tokrat pa so le trije od sicer številčnejšega kolektiva odigrali (preveč) kratek set, ki je izpadel medlo, verjetno zaradi nenavadnosti zasedbe (kitara, bobni, saksofon) pa tudi, ker so imeli velik del glasbe predvajan kot matrico za podlago improvizaciji ter relativno enostavnim frazam. Po mojem bežnem poznavanju njihove godbe niso igrali komadov z albumov Radiovago (na zadnjem albumu se je kot producent izkazal ravno Omar), temveč so predstavili nekaj strukturiranih jamov.


Po nekaj deset minutah premora za otvoritveno točko, je ob vzponu na oder Omarjev Quintet požel kar nekaj navdušenja. Adrian Terrazas na saksofonu in perkusijah, Marcel Rodriguez-Lopez (Omarjev brat) na bobnih in perkusijah, Juan Alderete de la Pena na bas kitari (vsi stalni člani zasedbe The mars volta) ter Monkey Mark (sodelovanja z Beastie boys, The dust brothers…) na klaviaturah/semplerjih in na nekaj precej nenavadnih napravicah (npr. manipulator zvoka občutljiv na svetlobo), so z Omarjem na kitari odigrali solidnih 90-100 minut glasbe oziroma pet komadov, ki sestavljajo celoto Omarjevega zadnjega projekta. Po obsežnem uvodu, namenjenem zadnjim detajlom nastavitev inštrumentov in ozvočenja, je zasedba padla v divji ritem začinjen s finimi detajli, ki je pod vodstvom basa ostal nespremenjen praktično pol ure, kar je brez dvoma hitro povzročilo zmedo. V takem slogu je potekala večina koncerta, komadi so bili v razmerju z originali na plošči raztegnjeni krat tri, kar je pravzaprav postalo že Omarjev trademark. Z občasnimi umiritvami ter komadom s pečatom tradicije noise-a je bila dosežena dinamika ter podoba celovitosti zvočnega vtisa. Vsi člani zasedbe so prišli do svojega deleža vsaj nekje med koncertom. Poleg Omarja sta po mojem mnenju največji vtis pustila Adrian in Monkey mark, ki sta oba pokazala izvrstno tehniko, občutek za zvok ter še marsikaj in nedvomno dokazala, da sta mojstra tega, kar počneta. Tudi preostanek zasedbe se ni odrezal dosti slabše. Vrh koncerta je bil po moji izkušnji zadnji komad, ki je z izjemnimi prepletanji kitarskih linij, saksofona, klaviatur ter dinamično ritem sekcijo navdušil tiste, ki si to dopustijo.


Vsekakor pa se strinjam s kolegom, ki je predstavil svoj vtis dogodka na prejšnji dan (Trevor Dunn’s trio consulvant) in na koncu napisal, da je »dojemanje glasbenih fenomenov v veliki meri odvisno od »ideoloških« pozicij poslušalcev«, le da bi bil moj izbor besed verjetno nekoliko drugačen. »Ideološkost« ali morda celo »neideološkost« poslušalcev je danes sila, ki kreira in diktira celoto glasbenega spektra in pogosto izloča »skrajnost«. Dovolj.


Za konec velja omeniti le še to, da je bil petkov koncert del dva tedna trajajoče turneje po Evropi, ki je del uvoda v festival The nightmare before christmas v organizaciji britanskega All tomorrow’s parties, katerega kuratorji bodo The mars volta (v preklosti so imele to čast izjemne »live« skupine, kot so Mogwai, Sonic Youth, Modest mouse, Vincent Gallo…) z poleg njih nastopajočimi še skupinami in imeni, kot so: Dungen, Dalek, Jaga jazzist, Diamanda Galas, Lydia Lunch, Damo Suzuki (ex Can)…, ter to, da je bila to izjemna priložnost videti ameriško postavo, ki doma še ni nastopala in da je na drugi strani luže med oboževalci precej zavisti in neprivoščljivosti. Ha, Ha!!!          


Žiga Pucelj


foto: Milko Pečanić

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.