dEUS – Pocket Revolution

dEUS - Pocket Revolution

dEUS – Pocket Revolution

V2, 2005; distribucija: Dallas

 

Začetki alternativnih rockerjev dEUS segajo v leto 1994, ko so z melanhoničnim prvencem Worst Case Scenario in odštekanim violinsko-kitarskim singlom Suds & Soda pritegnili tudi pozornost glasbene javnosti izza belgijskih meja. Nekoliko več akustičnih prijemov in bolj spevne melodije so zaznamovale leto 1997 in album In a Bar, Under the Sea, temu pa je čez dve leti sledil The Ideal Crash, album s silovitim čustvenim nabojem in nekaj brezčasnimi melodijami. Po studijskih mojstrovinah so leta 2001 za nemir in premlevanje o črnem scenariju poskrbeli še s kompilacijo s strašljivim naslovom No More Loud Music, ki pa bi se te dni na srečo lahko dopolnila še s kakšno stvaritvijo.

 

Po dolgih šestih letih negotovosti je Pocket Revolution povratek nekoliko spremenjene zasedbe dEUS v vsem svojem sijaju. Poleg starih članov Toma Barmana na vokalu in Klaasa Janzoonsa na klaviaturah in tolkalih so na novo pridruženi še kitarist Mauro Pawlowski, basist Alan Gevaert in bobnar Stephane Misseghers, ki so se že prej kalili v bolj ali manj znanih skupinah. Kljub temu ali prav zaradi tega še naprej ostajajo zvesti sami sebi in se najbolj zanesejo nase, čemur v prid govori tudi ime producenta – dEUS namreč. Ustvarjeni zvoki, ki so tokrat nekoliko trše narave, so spretno vpeti v aranžersko kolesje dvanajstih novih komadov. Kot v najboljših časih (slabih pri dEUS niti ni) se menjavajo tako akustični kot električni zvoki, melodije prehajajo iz lepih v kaotične, senzibilnost se postopoma preveša v hrup, hrapav Barmanov vokal pa na trenutke preglašajo ostri grungerski zvoki kitar. Le-te znajo zabrenkati tudi v ‘sonicyouthovski’ kot solza čisti liniji, kot posledica tršega koncepta pa je manj čistih zvokov vibrafona, ki je v preteklih obdobjih bolj često zasedal notno črto dEUSovih zapiskov. Osebnoizpovedna lirika še naprej prevladuje nad banalno ter tako odkrije marsikatero prigodo iz Barmanovega življenja.

 

Na plošči je prisotnih tudi kar nekaj gostujočih glasbenikov, med njimi tudi bivši član Craig Ward, ki s svojim doprinosom še popestrijo in obogatijo že tako bogato zvočno paleto. Z navidezno preprostostjo belgijska peterica iz albuma v album dokazuje, da je še vedno neizčrpana zakladnica drobnih, a inovativnih idej.

 

Jurij Bizjak

Povezani članki:

Značke: