Depeche Mode – Playing The Angel

Depeche Mode - Playing The Angel

Depeche Mode – Playing The Angel

Distribucija: Dallas, 2005


DM so gotovo zasedba, ki ni tuja tako rokerjem kot plesnim frikom, kot posladek v predvajalnikih pa se znajdejo tudi pri generacijsko precej različnih poslušalcih. Tem dejstvom zagotovo botruje njihova diskografsko in zvočno bogata zgodovina, svojevrsten pečat na zvoku DM pa so dodale tudi razne bolj ali manj težke osebne izkušnje protagonistov Martina Gora in Dava Gahana. Po nekoliko mirnejšem, bolj duhovnem in optimističnem Exciterju izpred 4 let se (očitno) vračajo v mračnejše obdobje, saj je novi Playing The Angel zopet nekoliko bolj zamorjen ali pač, le bolj »dipešovski« kot predhodna plata.


Za nekoliko lažjo primerjavo in bolj izdelan vtis o novem albumu sem si po dolgem času nekajkrat zavrtel tudi njihovo izdajo singlov, staro 20 let, The Singles 81-85. Znane melodije sintetizatorskega popa komadov Just Can’t Get Enough, Everything Counts, People Are People ali Blasphemous Rumours, so popevke, kjer so le besedila nekoliko temnejša, melodije pa obdobju primerno spevne in optimistične. Takrat so bili DM očitno še bolj mladostniško neobremenjeni; povedano drugače: kar so bili Ramonesi na dratarski sceni, so bili DM v popu. Enostavnost, melodičnost in učinkovitost.


Na zadnjem lansiranem ploščku, Playing The Angel pa trio nadaljuje zvočno podobo, ki jo je začrtal njihov Violator leta 1990, eden boljših albumov začetka devetdesetih. Takrat bend očitno ni bil najbolj zadovoljen sam s seboj, člani pa ne s svojimi življenji: alkohol, droge in problemi v intimnem življenju so v zvok DM prinesli temačnejše ritme, melanholične melodije, Gore pa je namesto kakega sinta več vključil še kitaro, na trenutke s celo nekaj distorzije. Nov zvok je bil tu in Dipeši ga še vedno ženejo naprej v precej razpoznavni obliki. Veliko je bilo govora o Gorovi (avtor večine skladb) ločitvi in osebnih krizah, ki naj bi pomembno vplivale na ustvarjalni proces na novem albumu. V redu, vemo, kaj lahko pričakujemo. Kljub temu pa je po mojem mnenju napis na zadnji strani ovitka: »Pain And Suffering In Various Tempos«, nekoliko pretiran.


Kljub temu novi album je dober, postreže z nekaj odličnimi ali zelo dobrimi skladbami. Le kaki dve, tri skladbe na drugi polovici ploščka so nekoliko bolj nepripričljive. Izkušeni mački pač ne morejo iz svoje kože: industrijsko natančni in udarni ritmi Andrewa Fletcherja, razpoznaven in močan Gahanov vokal ter že tolikokrat omenjena genialnost Martina Gora. Struktura skladb si je od skladbe do skladbe sicer podobna, vendar DM znajo ob pravem trenutku »prilepiti« navidezni monotonosti pravi zvok. V skladbah je tako polno raztrganih, na trenutke zelo industrijskih zvokov, ki pa že v naslednjem trenutku zbledijo ob nežnem kitarskem ubiranju strun. Dave poje zelo razpoznavno, zelo v svojem slogu. Na trenutke celo tako trpeče, kot v najbolj zadetih časih. Samo spomnite se Barrel Of A Gun. Zanimivo je tudi, da se je Dave prvič v zgodovini skupine DM otresel skladateljske nesamozavesti ter ustvaril kar tri skladbe na novem albumu. Ne vem sicer, katere so te skladbe, ob slepem ugibanju pa bi izstrelil, da so to I Want It All, Damaged People in The Darkest Star. So pač nekoliko svetlejše in ne pristojijo toliko Gorovemu trenutnemu razpoloženju.


Playing The Angel je torej povratek Depeche Mode na začetek devetdesetih. Če vam takraten DM zvok ustreza, ste tudi s tem ploščkom zadeli v polno. Ljubitelji čistega in neobremenjenga synth popa pa raje posezite po Speak&Spell.


Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.