C.R.A.S.H. – MSQ Do Konca In Naprej

C.R.A.S.H. - MSQ Do Konca In Naprej

C.R.A.S.H. – MSQ Do Konca In Naprej

Koroški bend je, mirno rečeno, že kar stari znanec slovenskih koncertnih odrov, saj imajo za sabo že leta ustvarjanja in igranja ter sodelovanja na mnogih glasbenih festivalih, tudi tistih tekmovalne narave. Kljub temu, da so Crash izdali prvenec šele po osmih letih muziciranja (igrajo namreč že od leta 1997) in so torej ostali slovenski publiki relativno neznani, se jih sam spominjam zelo dobro predvsem zaradi nastopa na koncertu domačih neuveljavljenih bendov Tivolski pomp, ki ga je organiziral Aco Razbornik že slabo desetletje nazaj. Njihov nastop me je presenetil in pustil močan pozitiven vtis, saj so z dvema blazno jeznima vokalistoma in obilico težkih rifov dodobra pretresli dvorano. Nastop je v množici rokerskih bendov, takrat še nekoliko potopljenih v grunge, izgledal enostavno drugačen in bolj direkten. Tekom let so se potrdili tudi na natečajih Kdo bo osvojil triglav? in Newcomer v avstrijskem Grazu. No, letos jim je uspel veliki met in končno so izdali prvenec MSQ Do Konca In Naprej.


Ker so Crash eni od pionirjev crossover metalskega žaganja pri nas, sem imel v glavi že približno sliko, kaj pričakovati od albuma: težki rifi, jezni vokali, nekaj elektronskega drobovja in pač tipičen novodobni zvok. In nekaj takega sem na plati tudi dobil, le da se stvar sliši nekoliko drugače, kot sem pričakoval. Predvsem bolj brzdano in »spolirano«. Pa saj to je problem večine novodobnih metalskih skupin (z izjemo svetlih izjem), ki surovost in čisto ter energično jezo z odrov težko prenesejo na ploščo. Eden redkih trenutkov, kjer so te iskre ujete in korektno prenešene na nosilec zvoka je npr. Wordsword (kjer se dodobra »izdereta« vokalist in stanovski kolega Perica iz D-fact). Nekaj konkretnih poskusov »žganja« pa zasledimo tudi na …Normalno, Nista duh in Problem.


Pozna se, da so fantje v teh letih odrasli, se nekoliko zresnili ter niso več tako jezni na cel svet kot na začetku. Dober dokaz je tudi komad Igra neskončnosti, ki je novejša, predelana in nekoliko bolj kontrolirana verzija komada, ki so igrali na Tivolskem pompu. Takoj sem prepoznal tisto ubijalsko kombinacijo rifov, ki so me pritegnili toliko let nazaj, le da je novejša izvedba bolj medla in dokazuje, da so morda svojo jezo že izpeli, kot že toliko nu-metal bendov, ki životarijo le še po zaslugi imena.


Po mojem mnenju jemljejo albumu ostrino tisti »popoidni« trenutki, ki kljub na prvi pogled ekstremnejši glasbeni zvrsti nekaterim pesmim dajejo precej »radio-friendly« filing in pesmi posledično nekoliko »izvodenijo«. Spevne kitice, pospremljene z rap vložki in nekaj elektronike, ki se nato sprehodijo v navidezno jezen refren žal težko prepričajo (Krivda in Keep It Green).


Kljub temu, da me album ni najbolj prepričal, ima nekaj svetlih točk: poskusi skladanja v slovenščini so nedvomno vredni pohvale, saj se večina slovenskih novodobnih železarjev raje enostavno poslužuje angleščine, ki jim daje še nekoliko širši (ali le bolj uveljavljen) spekter besed za izlivanje jeze na papir. Poleg tega me je prijetno presenetila na trenutke zelo premišljena uporaba elektronskih zvokov. S tem ne mislim na tipične d’n’b ritme, ki se jih v uvodih preradi poslužujejo bendi, temveč na ustvarjalne poskuse širitve zvoka, ki je ponavadi omejen le na serijo težkih rifov. Take inovativne poskuse najdemo npr. na pesmih Poletimo, in Problem, podobnih metod pa so se Crash lotili tudi na zaključni skladbi  Svoboda in mir ter na že omenjeni Wordsword, ki je ena boljših na plati.


MSQ Do Konca In Naprej  je nekoliko drugačen slovenski metal album novejše dobe, a bo težko zadovoljil pravoverne metalce. Tako, da si bodo Crash morali fane nabirati predvsem na koncertih, kjer pa očitno že imajo nekaj kreditnih točk.


Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.