Visages de la Slovenie; obrazi Slovenije v Cahorsu

cahors_001

Gostovanje slovenskih umetnikov, kulinarikov in rokodelcev v Franciji, september 2005


Zavidljivo število Slovencev iz vseh vetrov se je konec septembra odpravilo z avtobusom na nekaj več kot dvajseturno potovanje v osrednje Pireneje. Mesto Cahors je že četrto leto zapored priredilo festival »Visages francophones«, kot prva evropska država je letos na vrsto prišla Slovenija.


Po dokaj napornem potovanju mimo Milana, Genove, Azurne obale in Toulousa smo v ponedeljek, 26.septembra, končno prispeli v Cahors, mestece z okoli 20.000 prebivalci, ki ga objema reka Lot, po kateri se imenuje cela regija. Novomeška glasbena skupina Moveknowledgement je prav kmalu ugotovila podobnost Cahorsa z Novim mestom. Po prvem stiku z organizatorji, predvsem z Anne-Laure Czapla, ki je opravljala funkcijo programske direktorice festivala ter predsednika društva  »Les amis des Visages Francophones« Réneja Bonnaveja, smo spoznali svoje »krušne starše« za teden dni, ki so nas peljali v svoje domove. Če je kdorkoli od slovenske odprave sanjal o nastanitvi v hotelu (ki bi bila zaradi številnih udeležencev, ki jih je bilo kar 112, finančno in kapacitetno skoraj nemogoča), se je kar kmalu premislil. Namen organizatorjev je bil spoznavanje načina življenja v Cahorsu ter v Franciji nasploh in prav vsi smo bili navdušeni. Največja težava je bilo sporazumevanje, saj Francozi govorijo bolj malo angleško, za Slovence pa velja isto za francoščino.


Festival se je začel naslednji dan, v torek, 27.septembra, s predstavo Magic Théâtre Serpentes »Métamophosis« in večernim koncertom Fake Orchestra. Že naslednji dan so novomeški Moveknowledgement, ki so tik pred izidom svojega drugega albuma »Ant People«, na odprtem odru sredi mesta s svojim nastopom napovedali, da bo na festivalu zanimivo. V mestnem avditoriju so se predstavili Fičo Balet s predstavo »Confi-Dance«, vrhunec večera pa je bil zagotovo nastop na drevesih parka Olivier-de-Magny dua Salto Alto s predstavo »Nokok«, ki je navdušil občinstvo.


Četrtkov večer je bil v znamenju glasbene skupine Čompe. V polni dvorani mestnega avditorija so s slovensko poezijo ter avtorsko glasbo popolnoma navdušili tako Francoze kot Slovence, ki še niso pozabili njihovega odličnega nastopa na letošnji Drugi godbi. Po koncu koncerta smo kaj kmalu ugotovili, da v Franciji nočno življenje poteka precej drugače, kot v Sloveniji. Bari se zapirajo najkasneje ob pol dveh ponoči, zato si je bilo potrebno omisliti lastno zabavo na ulici.


Petkov večer se je začel s klasičnim koncertom Volodje Balzalorskega in Hinka Haasa, nadaljeval z drugim koncertom  Moveknowledgement v »Docks«, dvorani za 400 ljudi ob reki, po koncertu pa je v pubu »Au Bureau« glasbo sukal DJ Dado. S svojim izborom je pripravil do plesa celoten bar, Slovenci pa smo bili popolnoma nepripravljeni na konec večera ob uri, ko se pri nas zabave šele dobro začenjajo. Francozi, navajeni zgodnje ure zapiranja, so vse zabave željne Slovence odpeljali v zasebno hišo nekaj kilometrov ven iz Cahorsa, kjer se je žur nadaljeval do zgodnjih jutranjih ur.


V soboto in nedeljo so se predstavili Olivija, Katalena, Vlado Kreslin ter DJ Borka. Olivija so v soboto nastopali v baru »Eden cafe«, kjer so imeli precej težav z ozvočenjem in postavitvijo, v nedeljo pa skupaj s Čompami na zaključni večerji v Espace Valentré, ki je bila sicer tudi festivalska menza. Žal je bila jakost zvoka prilagojena večerji in povprečni starosti obiskovalcev, zato so Olivija odšli domov z malce grenkim priokusom, saj so se edini čutili prikrajšane za popoln nastop.


Festival je bil dobro organiziran, predvsem glasbeni nastopi. Rokodelci so imeli s svojo predstavitvijo zaradi slabše organizacije s francoske strani malce več težav. V središču mesta je manjkala centralna info točka, kjer bi bilo moč dobiti vse informacije o festivalskem dogajanju (dober zgled je slovenska Ana Desetnica). Slovenski filmi, nastop Daneta Zajca ter Borisa A. Novaka, gledališka predstava Misfits in vizualni del festivala so bili kljub temu, da se je morda dalo čutiti prednost glasbenega dela, dobro obiskani. Po drugi strani pa gre slovenski strani očitati, da je imela programska direktorica festivala ogromno dela s tem, da je program sploh uspela sestaviti, saj v Sloveniji ni enotnega servisa, ki bi imel popolne podatke o tem, kaj se v Sloveniji na področju glasbe in umetnosti trenutno dogaja.


Za konec naj omenim, da je predvsem zaradi majhnosti Slovenije za vsakega umetnika nujno, da se predstavi tudi v tujini, pri čemer potrebuje podporo tako s strani medijev kot tudi javnih financerjev, kajti dejstvo, da je bil omenjeni festival financiran v celoti s strani Francozov, je bolj kot ne redkost. »Visages de la Slovenie« je pustil dobre spomine tako v slovenskih srcih kot tudi v francoskih; prvi smo dobili nov zagon za naslednje podvige, slednji so imeli teden dni možnost spoznavanja slovenske kulture, ljudi, umetnosti in običajev. Ljudi iz Cahorsa si bomo zapomnili po besedah enega izmed »krušnih staršev«: »Rad imam glasbo, vino in svojo ženo.«


tekst in foto: Katarina Deskovič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.