Nortec Collective – Tijuana Sessions, Vol. 3

Nortec Collective - Tijuana Sessions, Vol. 3

Nortec Collective – Tijuana Sessions, Vol. 3

2005, Milrecords


Če je bila Mehika še pred časom znana predvsem po svojih mariačijih se je leta 2001 to spremenilo. Mehika se je pojavila v prvi vrsti popularne glasbe, predvsem zaradi v okolici Tijuane zbranega Nortec Collectiva, skupine audio-vizualnih umetnikov, ki so se v svojem zvoku naslanjali na tradicionalno zapuščino nortena (klasičnih mehiških glasbenih elementov, ki vsebujejo klarinete, harmonike, tube, sinkopične ritme, trobila ipd.) ter jo združili z modernimi »techno« ritmi. Rezultat je bila kompilacija Tijuana Sessions, Vol. 1, ki je tudi Mehiko postavila na glasbeni zemljevid plesne glasbe. Spekter glasbe je segal od plesnih, na trenutke že housičnih ritmov, do bolj razigranih »big beat« produkcij, pa vse do bolj umirjenih in na trenutke že abstraktnih kompozicij. Šlo je za posrečeno ter hudo plesno spojino, ki je lepo združila moderno s tradicionalnim, a ni nikoli zvenela kot poceni world music ali obrtniški easy listening znamke Thievery Corporation. In kaj je novega na tretjem delu (res, drugega dela ni bilo!)? Predvsem občuten napredek v zrelosti ter kohezivnosti zvoka. V marsikaterem komadu je tako elektronika potisnjena v ozadje, kar daje občutek poslušanja čistega mehiškega big banda z vsemi možnimi trobili, harmonkami, klarineti, pulzirajočimi ritmi ter basi. Prav tako zvenijo produkcije bolj umirjeno, fokusirano, z večjim poudarkom na melodiji. Rezultat je visoko prečiščena ter do potankosti izpiljena zvrst norteca, ki je skoraj že zrela za katalogizacijo ter patentni urad. Komadi se gibljejo v bolj uptempo vodah, vmes pa se najdejo tudi kaki zanimivi eksperimenti (Panoptica se združi z obmejnimi trubadurji Calexico ter sproducira lepo deephouse ambientalo na mehiški način).


Za tretji del je značilna bolj zrela ter suverena produkcija, medtem, ko se sama glasba ni veliko odmaknila od idej, ki so bile nakazane že na prvencu. Prav tako je prišlo do redukcije stilov, celotna kompilacija zveni stilsko bolj homogeno, čeprav to ni tudi nujno dobro. Prvi del je bil nekaj posebnega ravno zaradi različnih stilov, zaradi nepopisne igrivosti ter volje pri raziskovanju ter eksperimentiranju. Tak zrel zvok, kot ga slišimo na tretjem delu bi kvečjemu pričakoval šele čez nekaj let. Seveda lahko temu pravimo tudi najdena identiteta, a kaj ko nekateri komadi zvenijo na trenutke tako prekleto resno in kalkulirano, da kar pogrešam rastur ter dinamiko prvenca.


Še vedno dovolj sveža ter drugačna glasba, da pritegne pozornost, čeprav tu in tam lahko že zasledimo fragmente obrtniške rutine ter spogledovanja z »resno« glasbo.


Matjaž Gerenčer

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.