Dream Theater v Ljubljani

dream_theater_007

Kje? Ljubljana; Hala Tivoli
Kdaj? 19.oktober2005
Za koliko? 6590 sit


V Ljubljani smo po že do sedaj uspešni koncertni sezoni doživeli še en velik koncertni dogodek. Morda ne po obisku, zadeva se je namreč odvijala v mali dvorani v Tivoliju, gotovo pa je veliko presenečanje, da organizatorjem sploh uspeva v našo »kokoško« znova in znova privabiti tako velika imena kot so Dream Theater, ki na tokratni turneji promovira svoj zadnji album Octavarium.
Koncert glasbenikov, ki vsak posebej obvladajo svoje instrumente do potankosti, hkrati pa imajo sposobnost, da to na primeren način servirajo raznovrstnemu občinstvu, gotovo ni pustil hladnih ne tistih, ki so se prišli naslajat nad hitroprstneži in ne tistih, ki so se na koncert prišli samo pokazat (kar je postal zelo priljubljen šport med našimi »estradniki«).


Kot smo letos nekateri že izkusili, ni več najboljša ideja zamujati na koncerte, saj so se tako izvajalci kot organizatorji disciplinirali do te mere, da se koncert ne začne z več kot petnajstminutno zamudo. In tako je bilo tudi tokrat.
Portnoy nas je, še preden se je začel izživljati nad bobni, pozdravil s svojim dresom hokejske reprezentance Slovenije, kasneje pa mene osebno ni več tako navduševal. Kljub temu da ‘naščije’ marsikaterega bobnarja se mi je od časa do časa zdel rahlo prepoteneten, pa niti ene konkretne solaže nam ni privoščil. Petrucci je bil na drugi strani skozi ves koncert (v nasprotju z večino drugih metal kitaristov, ki so očitno plačani od tega koliko časa se grejo na odru pozerja) tisti, ki je pozornost nase vlekel predvsem z igranjem. Moram reči, da so njegove solaže tudi v živo hudo impresivne. Sicer sem ena od tistih, ki se ji zdi škoda v tršo glasbo vpletati klaviature, ki ponavadi naredita komade »popaste«, v tem primeru pa so bile zelo na mestu in so dale nastopu dodatno barvo. Rudess nas je navdušil predvsem s svojim solom na kontinuumu, s katerim je ustvarjal fantastične efekte. V ozadju je ostajal tudi Myung, ki pa je moral s svojo tehniko in pasažami navdušiti prav vsakega. Na koncu pa je seveda tu še pevec LaBrie, ki se edini očitno izpostavlja kot frontman in kot tak tudi edini vzpostavlja konkreten stik s publiko. Nekateri ga imajo za nedoraslega glasbi Dream Theater, vendar imam občutek, da gre tu le za zavedanje (sploh ne slabega) pevca, da vokal in besedila niso na prvem mestu.


Setlista bi morala zadovoljiti obiskovalce. Poudarek je bil seveda na Octavariumu, vendar smo bili deležni praktično nečesa iz vsakega obdobja.
Kar se tiče tehničnega dela izvedbe koncerta ni bilo od nikoder slišati pripomb na luči, grafiko ali kamere, ki so ob pravih trenutkih pokazale kar je bilo treba pokazati. Deljena pa so bila mnenja obiskovalcev glede ozvočenja; nekateri ga niso mogli prehvaliti, drugi so ga ocenili kot povprečnega. Gotovo je k temu pripomogla tudi neustreznost dvorane.


Še za konec: Dream Theater so kljub temu, da je vsak od članov na egotripu, igrali kot celota, brez izpadov vsakega posameznika in nam tako privoščili slabe tri (!) ure odlične glasbe.
Kdor je zamudil ta koncert, naj mu bo zelo žal!


Setlista:
The Root Of All Evil
Panic Attack
Another Won
A Fortune In Lies
Under A Glass Moon
———————–
Caught In A Web
Peruvian Skies
Fatal Tragedy
About To Crash
Loging Time
———————–
———————-
As I Am
Endless Sacrifice
I Walk Beside You
Sacrificed Sons
Octavarium
———————–
The Spirit Carries On
Pull Me Under


MojcA SelaK


foto: Mateja Kosi

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.